Nategun d.o.o.

Prek elektronske pošte stik vzpostavi z nedoločno ponudbo o sodelovanju, v kateri uvodoma pretirava s slavospevi vašemu delu, zaključuje pa s samohvalo o poštenju in z opravičevanjem svojih nasedlih projektov zaradi višje sile, največkrat države, pri čemer utegne omenjati tudi zarote. Končnica njegovega službenega elektronskega sporočila je največkrat @gmail.com ali nekaj podobnega, kar je na voljo brezplačno.

Nadaljuje se s sestankovanjem po različnih lokalih. Praviloma se taki patroni vedejo zmerno kmetavzarsko, v začetnem tipanju pa razlagajo, kdo vse je baraba in idiot, koliko so doslej že zaslužili, a potem tudi vse izgubili, seveda zaradi barab in države in zarot. O svoji zasebnosti pove mnogo več kot vas zanima in kot bi si sploh želeli slišati, deloma zato, da bi izpadel kot zaupanja vreden, v glavnem pa zaradi neprofesionalnosti.

V nov projekt je vložil že več sto tisoč evrov, pričakuje pa izjemne donose. Zagotovljena so tudi sredstva z enega izmed razpisov: prijavo je zanje napisal strokovnjak, ki je pred tem že delal na pristojnem ministrstvu in zadevo obvlada. Praviloma sledi, ne nespodobna, ampak žaljiva ponudba za brezplačno delo. Samo toliko, da zalaufa, čez nekaj tednov ali mesecev bo sledila nagrada za nazaj, za naprej pa pogodba z resnimi ciframi. V igri so tudi ostali, vendar raje ne govori o imenih, dokler ni vse sigurno, so pa od fare in seveda bodo tudi oni na začetku delali brezplačno. Saj veste, najprej je treba nekaj vložiti, da lahko potem obiraš sadove.

Malo verjetno, a če vedo, da ste načelni, odločni in tečni, se zgodi, da ponudijo– skrajno nerodno napisano – pogodbo, ki vključuje tudi jasno finančno komponento. Znesek je sicer nizek, pa saj veliko ne smete in dejansko tudi ne morete pričakovati. Posla se lotite, saj konec koncev vse funkcionira. Porodne težave se odpravljajo nekoliko nerodno, a videti je, da se nekdo trudi. Seveda nekatere stvari zahtevajo tudi več časa in na lepem minejo trije meseci, v katerih se ni premaknilo nič. Žal zaostajajo tudi plačila.

Seveda se pritožujete in težite, naročnik pa pravi, da za zamudo ni kriv on, ampak neplačniki, ki mu ne plačujejo izstavljenih računov, kar se mu verjetno celo res dogaja. Ampak, zakaj bi mu sploh kaj plačali, ko pa je projekt zelo očitno obtičal. Lahko se celo zgodi, da je tisti razpis, vreden nekaj deset ali celo sto tisoč evrov padel v vodo, seveda ne po njegovi krivdi, ampak je kriva država. Nikdar pa ni povedal, da je uspeh odvisen praktično izključno od teh sredstev, sicer ne bo imel niti za telefon, tako da imaš na lepem shranjene tri njegove telefonske številke, kratka sporočila pa pošilja prek nekega brezplačnega servisa. Po nekaj mesecih začenjate groziti z izvršbo in potem se je tudi v resnici lotite, iz nekaj sreče tekom postopka – priporočljiv je odvetnik – ne ugotovite, da ste nekoliko zamudili in je pred vami že nekaj upnikov.

Potem nekaj plača. Ampak še vedno pa nekako životari. Govori o milijonih, a ni sposoben plačati nekaj sto evrov. Sem ter tja morda nekaj malega izsilite, v kompenzacijo za zamudne obresti pa morda ponudi kakšno malenkost v obliki osnovnih sredstev, ki se mu valjajo po kotih. Ob vsakem klicu predlaga sestankovanje, največkrat ob nenavadnih urah ali celo nenavadnih dneh,v petek ob osmih zvečer recimo, češ da je blazno zaposlen s sestanki. Naklada o novih projektih, s katerimi bo pokril dolgove, o znancih, ki poznajo velike živine, pa da je sklenil sodelovanje s petdeseterico (!) komercialistov, ki da bodo prodajali neko fantomsko storitev. Morda celo ponudi, da mu pomagate – pro bono sicer, ker denarja pač nima, ampak ko bo z vašo pomočjo uspelo, bo vsaj poplačal dolg.

Morda se mu v kakšnem izmed navalov panike celo zmeša. Pošlje vas v kurac, češ, da so tudi njemu že ljudje ostali dolžni. Morda celo grozi s fizično silo, pri čemer ni toliko pameten, da bi to naredil na način, ki ne ostane zabeležen, recimo na elektronski pošti. Ob slabih dneh pa kasneje razlaga o svojih zasebnih težavah: žena je izgubila službo, otroci so lačni, on zagrabi vsako priložnostno delo, da lahko plača vsaj položnice … nazadnje pa mu žena pobegne.

Malo mi je mar!

Sezonsko torej dela za pet evrov na uro, kar pomeni, da bi moral za poplačilo dolga opraviti kakšnih 600 udarniških ur, obenem pa o milijonih še naprej govori kot vi o nakupovanju na razprodajah.