Izbor sledilcem najbolj všečnih fotografij na Instagramu je kar poveden. Ogromno se je kolesarilo, zato si ta vidik mojega leta 2017 zasluži poseben zapis, sploh zato, ker me vsak drugi vpraša koliko sem prekolesaril. Ampak, kot je rekel že LA: Ne gre samo za kolo. Najboljše leta 2017 po mojem izboru!
Najbolj sprošen oddih: Bela krajina
Kaj ti bo poleti morje, če imaš Kolpo in Lahinjo!
Črnomelj, Metlika … krasni kraji, kjer človeku ni treba biti ves čas na preži kje in kako in za koliko ga bodo nategnili. Turista praktično nisem videl ali pa nisem vedel, da je turist. Sproščeno je, normalno. To so kraji, kjer vam ne bodo prodali kosa torte za ceno delavskega kosila.
Naj mesto: Stavanger
O Stavangerju mi ni uspelo kaj več napisati niti za blog niti kamorkoli drugam. Eno bolj pravljičnih mest, kamor se bova gotovo še vrnila na obisk.
Mislim, da fotografije jasno prikazujejo, kako mirno je skandinavsko življenje. Ni sicer takšnega reda kot v Švici, kar je tudi dobro. Tam leži neka plastika in na drugi strani je okrušena fasada. Ampak mediteransko-balkanskega življenjskega sloga vajeni turist se počuti skoraj bolj tuje kot recimo v Carigradu.
Najdaljše potovanje: Mountain Creek, ZDA
Dva dni na letalih in letališčih za tri dni Združenih držav Amerike. Na splošno j bil junijski tempo brutalen. In še delati je bilo treba.
Med pripravami na Majorki, sem dobil vabilo na predstavitev Specializedovih novosti, ki se je imela v »kraju Mountain Creek nekje pri New Yorku« začeti dan po Granfondu Stelvio Santini. Sliši se dobro, celo svetovljansko, ni pa lahko v soboto prevoziti več kot 500 kilometrov, v nedeljo šest ur dirkati čez Mortirolo na Stelvio in popoldne še enkrat prevoziti več kot 500 kilometrov, ponoči pakirati za petdnevno pot in ob šestih zjutraj začeti poti na drugo stran Atlantika.
Naj planinski izlet: Vremščica
Ne spomnim se kdaj sem nazadnje tako malo planinaril. Kolesarjenje zahteva svoj časovni davek in mislim, da se niti enkrat nisem povzpel nad 2000 metrov. A pohod na Vremščico bi bil eden bolj epskih, četudi bi hodil v resne hribe.
Morala v enoti je že drastično padla, tako kot tudi zaupanje v navigatorja. Zaradi prijazne opazke »ne vidim vseh markacij, a lahko še ti gledaš, pizda«, ki je bila v skladu z logiko nežnejšega spola tolmačena kot »zaradi tebe sva zgrešila«, je celo prišlo do skorajšnjega upora.«
Najboljša knjiga: Pomočnik: vzponi in padci poklicnega kolesarja
Zadnja leta sem premalo bral leposlovje. Po celem dnevu branja tekstov je včasih zvečer težko v roke vzeti še knjigo. Za 2017 sem si zadal, da bom vsak mesec prebral vsaj eno knjigo. V povprečju mi je skoraj uspelo. Enajsta je bila Ljubezen v času kolere Gabriela Garcie Marqueza, zaradi izjemnega sloga in humorja eno sploh najbolj navdušujočih del kar jih poznam. A če se omejim na knjige, o katerih sem pisal na blogu, je bila najboljša Pomočnik,ki je pri založbi Aktivni mediji izšla že pred časom.
Pomočnik je sočna kolesarska izpoved, ki ji moremo verjeti bolj, kot avtobiografijam prvakov. Tudi zato, ker so nam pomočniki bližje kot prvaki. Ob tem se na dušek naučimo marsikaj o kolesarstvu pa tudi o življenju in o tem, kaj je zares pomembno. To ni nujno dobro plačana služba. Tudi ne kolesarstvo. Pomembno je ravnovesje.
Kulinarični nateg leta: Dežela okusov
Za Ljubljančane in turiste je marsikaj dovolj dobro, ne pa tudi za Firsta, Napotnika ali … Nergača. In tudi ne dovolj dobro za vas. Eden najbolj branih zapisov prejšnjega leta.
Gre za klasično zgodbo iz okolja, kjer vsi mislijo, da je lahko natakar kdorkoli. Od slovenskih gostincev moramo tako pričakovati marsikaj, sploh, če je gostinska dejavnost bolj postranske narave, saj se sicer ukvarjajo s trgovino in gradbeništvom.
Najboljša gostilna: Pri Žabarju
Če bi moral tujcu priporočiti najboljšo ljubljansko gostilno, bi med prve tri uvrstil viško gostinsko institucijo, kjer dobro vedo kako se kuha in streže. Gostilna, pivnica, slaščičarna in prenočišča v enem.
V Ljubljani je v teh norih časih debelih krav le malo gostiln, kakršna je gostilna Pri Žabarju. Na Viču niso podlegli hamburgermaniji. Ne zatekajo se h generični kulinariki. In postrežba je profesionalna, ne da bi natakarji večino svojega delovnega časa kadili in tapkali po telefonu, tako da naključni prišlek sploh ne more ločiti med gosti in osebjem.
Kulinarični vrhunec: Koline
Kdor ne dela, naj ne je!
Zdaj gre zares. Smrtni strah. Smrtna resnoba. To so resne stvari. Prašič cvili v mrzlo jutro in nočem vedeti kaj si misli kompanjon, ki ga isto čaka čez teden ali dva. Ko žival vlečemo iz svinjaka, padem v trans. Na lepem je tišina in ko žival zapusti življenje, se, pazeč, da je ne bo skupila piščal, koncentriram samo na zadnjo nogo, ki brca v smrtnih krčih… Resnično življenje. Resnična smrt.
16 komentarjev
Fajn branje nam pripravljaš.
In to popolnoma brezplačno 🙂
Ni nobene možnosti, da se priklopiš na vesoljni aparat slovenskih kulturnikov ali kateri večji medij?
Mislim, kako za vraga, da te ne “opazi” noben večji komercialni medij.
Sicer je že par blogerjev (berem predvsem tujce) nehalo objavljati, ker so videli, da se stvar ne splača. Niti ni problem v denarju, marsikdo ima za to gušt, ampak stvar jemlje veliko časa. Sploh k pridejo deca, pol zmanjka. Dokler lisica nima lisičk, bomo pa ša naprej veselo brali
Kakor hočeš 😉 Sam sem plačal za ene tri programe, ker so dobri in uporabni (bi še za kakšnega, pa me še ni prepričal). Tvoj blog je tudi nad povprečjem, ki si to zasluži. Daj gumb za probat, pa da vidimo.
Mogoče ob tretji obletnici bloga na lastni domeni 🙂
Ker na koncu bo tako … nekaj mi bodo nakazali foter in prijatelji ter še kak fanatik, potem je pa to bolj ali manj to 🙂
Blog sem odkrila kaka 2 meseca nazaj, a mi je postal najbolj priljubljeno spletno branje. Hvala, vse dobro v 2018 in veliko kreativnega pisanja. Maja
Čestitke in novoletni pozdrav še od mene. Ostani zanimiv in piker še naprej. Pa nikar pomisliti, kako boš pisanje unovčil, to je tipična butalska pogruntavščina, ki se še nikoli ni obnesla, a slovenceljni še vedno vztrajno mislijo na to. Tudi sicer trdim, da so ljubiteljski blogi najkvalitetnejši.
@Maja: Bolje pozno, kot nikoli! Sajsem začel dobro pisati šele nekje tam, leta 2013 🙂
@Bog: Velika je predvsem konsumpcija energije, niti ne toliko časa.
@Filmoljub: Hvala. Pisanje je sicer mogoče čisto dobro unovčiti – v normalnih deželah bi midva oba s svojima blogoma tudi nekaj zaslužila in menda ne boš rekel, da ti ne bi kakih 100 evrov na mesec prišlo prav. Jaz seveda bloga ne pišem zaradi denarja, sicer bi že nehal, razmišljam pa že nekaj let o tistem Paypalovem knofu za vbogajme – ne zato, da bi kaj zaslužil, ampak ker me firbec matra ali bi se miu do konca leta nabralo vsaj za plačilo gostovanja in domene 🙂
Poznam par blogerjev, ki v Sloveniji veljajo za vrhunske in sila priljubljene, in samo z blogom se pri nas preživeti pač ne da. Prvič zaradi premajhne kritične mase in drugič zaradi nategunsko-balkanske oglaševalske miselnosti, ki bi rada vse v zameno za nič (temu slovenceljni rečejo “kompenzacija”). Nekaj malega pisanje že navrže, a bistveno premalo, da bi v to vlagal vso energijo in čas. Potem že raje priložnostno pišem iz veselja in v lastno zadoščenje, kakor hočem in kot mi paše, dokler me to veseli. Tisto s PayPalom lahko iz firbca preskusiš, vendar osebno mislim, da povprečen butalec ne bo pripravljen plačevati za nekaj, kar je bilo dotlej brezplačno.
Kompenzacija – kako res popularna beseda. Kr slabo mi je ko jo slišim
Saj govorim o tistih 100, morda 200 evrih na mesec, ki pa niso znanstvena fantastika, ampak seveda nisem tako nor, da bi za ta denar slekel hlače, se postavil na vse štiri in se še zahvalil za vazelin, češ, saj ni treba, lahko me tudi brez, da ne boste imeli preveč stroškov. S PayPalom je tako … zadeva je še vedno zastonj, ampak zabrenkaš na strune svjega uboštva: tako se trudim in komaj zberem za nov telefon in domeno, dajte mi evro, dobri ljudje.
Ker ti povem … ko konec leta butnem tistih 80 evrov za spletno stran, se počutim malo trapasto 🙂
Pišeš pronicljivo, piker slog, ki piči ravno prav… imaš življenjska stališča, ki so tudi meni blizu. Te berem že par let, pa ne kolesarim. ☺ Ne vem, tvoj domet je bistveno širši kot kolesarstvo, je pa res da je kruh kolumnista, tudi v glavnih medijih verjetno težak. Ne vem kakšen si v govornem nastopu, ampak pisni je vrhunski. Upam da nadaljuješ in nadgradiš. Mislim da za hosting zbereš brez problema, ce boš dal to možnost.
@Balancenow: Hvala. Govorno sem slabše, ampak recimo vseeno nad povprečjem kakih univerzitetnih predavateljev 🙂
Hvala za zanimivo branje in tudi tebi srečno v naslednjem letu. Blog je zanimivo branje tudi takrat, ko se z napisanim ne strinjam ali imam pač drugačno mnenje. sicer je videti, da si pri nekaterih temah precej na okopih, pa nič ne de. Tudi jaz vsako leto znova ugotavljam, da je svet manj črno-bel, kot sem mislil leto poprej.
Morda blog pišeš brezplačno, vendar pa ne zastonj; to je eden večjih razlogov, da sem lani naročil revijo Bicikel. (žal pa še vedno nisem dobil darila za nove naročnike 🙂 ).
Pomoje ti zdaj že ene 5-ič pišem, da dodaj PayPal gumb na blog za donacije 🙂
@Uroš: Hja … piši, teži za darilo, reci, da sem jaz rekel 🙂
@Zmrda: Ma ja … če bi vse to, kar bi dobil od takrat, ko si rekel prvič, vložil v bitcoin, bi se vam zdaj smejal s kakega otoka 🙂