Najbolj brano leta 2019

Letos je bilo leto kontemplacije. Leto, ko sem se zavedel, da zadnjih nekaj let nisem več aktivno upravljal s svojim življenjem, ampak je življenje vodilo mene. Ni mi težko govoriti o tem, da sem pač zafural in da nisem bil sposoben živeti tako, da se ne bi zlomil. Naj se sliši še tako klišejsko osladno, ampak priznanje samemu sebi, da ne zmorem več, je bilo pravzaprav najboljše, kar se mi je zgodilo v zadnjih nekaj letih. 31. decembra 2019 se počutim in živim bistveno bolje kot 31. decembra 2018.

Res pa je, da je močno upadla produktivnost, ta osnovna mera kakovosti v 21. stoletju. Blog je na stranskem tiru, ker zvečer raje počnem … pravzaprav ne vem kaj sploh počnem. Oziroma ne vem kdaj mi je prej uspelo pisati vso to sranje, ki je v nekaterih redkih primerih več kot samo prebavljivo. Klinc, dober sem, pa če si je to še tako težko priznati.

Spodaj najbolj branih deset v minulem letu.

10.) Pozor, e-skiro!

Objektivno težko izrazim kako zelo mi gredo na živce električni skiroji in rolke, ne zato, ker mi njih piloti na mestnih ulicah strežejo po življenju, ampak iz golega principa. Še bolj na živce mi gredo iz golega principa tiste stvari na dveh kolesih – ali celo na enem –, ki so videti popolnoma nestabilne, a se znajo z njimi voziti tudi ljudje, ki jim ne bi dovolil niti kolesariti.

9.) Giro 2019: Primož Roglič rekel šele prvo besedo

Ne da pred Girom ne bi imel upanja v Primoža Rogliča, nasprotno, a verjetnost, da kdorkoli zmaga na katerikoli tritedenski dirki, je vedno manjša kot verjetnost, da ne bo zmagal. Ko se je na Liege–Bastogne–Liege polomil Robert Gesink, mi je bilo jasno, da bo težko. Ko je Giro zapustil Laurens De Plus, sem si mislil, da bi bila zmaga čudež. Tako kot je čudež, da je bil Roglič tretji. Ne le zato, ker je sam po sebi neverjeten fenomen, ampak tudi zaradi drugih dejavnikov med dirko. Usoda mu res ni bila mila.

8.) Sto moških, sto fantazij. Enakih fantazij.

Vedno se taji! Ko vam reče, da ve, da fantazirate o seksu v troje, ker je na Nergaču prebrala, da o tem fantazirajo vsi, morate, pa če še s tako tresočim glasom, vse zanikati in trditi da vi niste takšni, da ste drugačni. Boljši. Izmislite si, da vas, kaj vem, rajcajo gumijasti škornji ali kaj podobno butastega. Če ji boste povedali, da fantazije vključujejo šolske uniforme, bo mislila, da je za vas prestara. Če si želite, da si natakne črno lasuljo, vas bo obtožila, da v resnici sanjarite o sosedi. Če ji boste omenili, kakšno umazano spolno prakso, vas bo ozmerjala z bolnikom. Vedno bo nekaj. Zato jim rečemo fantazije. Ker so fantazije.

7.) Višina ni pomembna. Važno, da imaš dobre čevlje.

Res ni slabo imeti glave tiste tri centimetre više in kako je šele, če si grajen nadpovprečno. Je pa res, da se višine navadiš in z njo živiš enako kakovostno kot mi, razen morda v gledališču in ob podobnih priložnostih, ko pride vsak centimeter prav. Na splošno pa jo majhen človek z dobrimi čevlji odnese bolje kot visok s slabimi.

6.) Prazna glava

Počutim se bolje kot pred tremi meseci. In bolje kot pred tremi leti. Ni se namreč začelo pred nekaj meseci, kot marsikdo sklepa, ampak pred leti. Sčasoma pozabiš kako je zjutraj vstati spočit. Navadiš se živeti s tesnobo in z odlašanjem vsega mogočega. Slabe misli postanejo nekaj normalnega. Ne gre za to, da ne bi zmogli s tem živeti. Gre za to, da je tako živeti pretežko.

5.) Pred Alpami #2

Maraton Alpe? Želja je velika, a izmozgan sem kot staro kljuse, da bi prišel k sebi, pa nisem storil prav dosti. Preveč dela, preveč stresa, navsezadnje tudi preveč kolesa … ampak vsaj med kolesarjenjem se sprostim in premlevam tisto, kar je v resnici pomembno, tako da mi to v bistvu pride kar prav.

Žal nisem nikoli napisal povzetka dirke. Ne glede na vse, kar se mi je dogajalo v tistem času, je bilo zelo fajn. Več na Stravi.

4.) Inšpekcija Informacijskega pooblaščenca. GDPR vam materina!

Med paniko v zvezi z GDPR sem nekaj ljudi vprašal kaj to pomeni za moj blog in vsi so odgovorili, da naj se kot majhna riba ne grizem. To bi bilo logično. Ničesar ne prodajam in ne služim. Blog je moj konjiček, pišem ga od leta 2006. Na spletnem naslovu www.matejzalar.si je od leta 2015. Letos me to stane 74,28 evrov. Zdaj pa sem podvržen inšpekcijskemu nadzoru Informacijskega pooblaščenca.

3.) Odletela je naša ljuba Adria

Že ko so mediji začeli mrcvariti Adrio, je vse skupaj spominjalo na brcanje obnemoglega kljuseta, ki naj bi bil nekoč naš paradni konj, naš ponos, nacionalni interes, državna srebrnina in kaj vem kakšne vznesene krilatice so še uporabljali. Zdaj, ko je firma dokončno crknila, pa je naslajanje nad crkovino že resno neokusno. Ni pa nenavadno. Vsi z veseljem rečejo: »Saj smo vam rekli!«

2.) Tour 2019

Če napišem, da že dolgo nismo gledali tako atraktivnega Toura, ne povem nič takšnega, česar že niso ugotovili tudi najbolj površni spremljevalci tega plemenitega športa. Če pobrskamo po spominu bolj trezno, pa bomo ugotovili, da smo tudi v novejši dobi spremljali zanimive zgodbe in prevrate. Julian Alaphilippe je – resda bolj atraktivno – ponovil zgodbo Thomasa Voecklerja iz leta 2011. Da sploh ne omenjam vrnitve že odpisanega Floyda Landisa, ki je na testosteronski pogon drvel proti zmagi v 17. etapi leta 2006 in rivalstva med Janom Ullrichom in Lancem Armstronogom.

1.) Odmor

Zdaj se počutim odlično. Spim. Zjutraj se zbujam spočit. Človeška neumnost me ne raztogoti, ampak me zabava oziroma si skušam dopovedati, da mi ni treba izgubljati energije za odpravljanje posledic človeške neumnosti. Še nikoli pa se mi ni zgodilo, da bi ob koncu dopusta čutil odpor do dela. Zdaj se je zgodilo. Mogoče je to normalno. Ni pa po mojem okusu. Niti ni zdravo. Še manj je zdravo, če nimaš časa za dva tedna dopusta.