Nacionalni ponos … stranke pa žalijo

Razumem. Največji delodajalec v Sloveniji varčuje, zato je prodajalka obenem tudi pek. Razumem, da mora pladenj s pravkar pečenimi žemljami prestaviti in žemlje stresti v košaro. Razumem, da mora iz pečice vzeti pladenj z rogljiči in ga odnesti v drug prostor. Razumem. Počakam. Ne razumem pa, da ji niti na kraj pameti ne pade, da bi pred temi opravki, ki trajajo celo večnost, stranko vsaj pogledala v oči in ji dala vedeti, da jo je opazila in da jo spoštuje. Ne razumem zakaj je tako težko izustiti: »Samo trenutek, prosim.«

Postrezi si sam

Človek ostane miren, čeprav ga to žali. Ko ga prodajalka končno pogleda, utrujenih oči, kot da ni ura šele osem zjutraj, človek še vedno skuša ohraniti vedro razpoloženje. Poskusi z nedolžno in še kar zabavno šalo, a prodajalka ne trzne, pobito strmi v hlebec, ko ga reže na pol, skrajno počasi poišče pravo tipko na tehtnici in odrešujoče dahne … »Izvol’te.«

A večinoma sploh ni za pultom. Praviloma jo je treba iskati. Prodajalka pri blagajni gleda v zrak, ker vsi raje plačujejo avtomatu kot humanoidnemu robotu z vsemi Marvinovimi osebnostnimi motnjami. Druga prodajalka etiketira blago, družbo pa ji dela ta, ki naj bi stala za pultom s kruhom.

»Gospa, lahko vzamem kruh?«

»Seveda, kar vzemite,« se nasmehne, medtem ko se kot megla maje na svoje delovno mesto, kjer stojimo že dva ali trije. Ona se bo z menoj onegavila s semantičnimi fintami? Vzeti in dobiti? Nekoč sem si v nekem Mercatorju res postregel sam in takrat je bil cel cirkus, ker sem vstopil na njen rajon, medtem ko je ona klepetala med policami.

»Da, gospa, lahko si postrežem sam, pa tudi odnesem lahko, kot poslanec sendvič.«

Slaba storitev, nacionalni interes

V trnovskem Mercatorju pa še nimajo avtomatskih blagajn. Pred eno stojijo tri stranke, pred drugo ena, zato se postavim pred drugo. Prodajalka me gleda. Nasmehnem se. Starka pred menoj zlaga artikle v vrečko. Prodajalka me še kar gleda. »Oprostite, sem že na vrsti?« Še vedno bulji vame in se čedalje bolj smehlja, počasi je že videti butasto. Tudi jaz sem videti butasto, ko skušam tolmačiti njeno telesno govorico.

Potem s traku zmagovalno dvigne listek, na katerem piše, da je blagajna zaprta. Smehlja se mi, ko mi z njim maha pred očmi, češ, brati je treba, ne pa pričakovati, da bosta v trgovini, polni upokojencev, odprti obe blagajni. In tudi to bi razumel, če bi mi povedala. Celo opravičil bi se.

Kruha nisem kupil. Naj si gor namaže svojo tečnobo. Seveda pa ji je vseeno. Ne ve, da je neumna. Ne ve, da je nevljudna. Ne ve, da si zasluži točno tako slabo plačo, kot jo tudi dobi.

One and only … Mercator!

Povsod drugje se lahko pogovarjamo normalno, torej težava verjetno ni v meni. V Mercatorju pa ne. Ne gre. Vsak družbeni eksperiment pokaže isto. Da bi moral ta trgovec že zdavnaj propasti, ne pa da še kar životari po neki inerciji in zaradi prepričanja, da je slaba storitev slovenski nacionalni interes.

Pa mi bodo rekli: kaj si pa tako hitro užaljen? Nisem užaljen. Neka prodajalka me ne more užaliti. Me pa žali. In tega si ne dovolim. Žal sem eden redkih.