Na zelo pomembnih sedežih

The Hateful Eight bi si dosti raje ogledal za Bežigradom, kjer se človek vendarle počuti kot človek, a sem bil čez vikend na obisku v Mariboru, kjer je stanje še bistveno slabše kot v Ljubljani in lahko publika izbira samo med Planetom Tuš in Kolosejem. Ugotavljam, da me v teh kinematografih, bolj kot splošna kakovost filmografije in do gostov žaljiv sistem varčevanja ali celo zanemarjenost, moti struktura gostov. Lahko me ozmerjate z mizantropom, toda vsakič znova me jezi nizek standard pričakovanj povprečnih gostov, ki so pripravljeni požreti čisto vse in to potem še plačati. Pri tem me seveda najbolj jezi, da sem eden od njih.

Ker so me Twitterji obvestili, da stanje v mariborskem Koloseju ni dosti boljše kot v ljubljanskem, sem se lotil nakupa vstopnic v Planetu Tuš. Po shemi sedežnega reda sodeč naj bi bile VIP vstopnice kar dobra izbira, zato sem brez težav vrgel po evro več za sedež, a skupaj z 0,7-evrskim dodatkom za film, daljši od 140 minut, je bila cena po mojem že kar brutalna. Ampak žal vstopnic ni mogoče kupiti, pač pa samo rezervirati – in prevzeti najmanj pol ure pred ogledom filma. Torej najkasneje ob osmih.

Slaba izkušnja se je začela že s taksijem. Dispečer je Lisico za začetek nadiral, ker ni razumela njegovega momljanja. Zanimalo ga je, kam greva. Pojma nimam, zakaj bi bilo to pomembno. Odzivni čas naj bi bil deset do petnajst minut in, če ne že ob prvi nesramnosti, bi sam odložil že ob tem podatku, Lisica pa je do teh ljudi nekoliko bolj strpna in čez deset minut sva stala na parkirišču. Po desetih minutah sem, skrajno prijazno, telefoniral še enkrat. Komaj sem ga razumel, da bo preveril. Potem je odložil. Klical sem nazaj in dobil obvestilo, da je že na poti. Jebeš Mikro Taxi – raje sva poklicala Sonjo, ki je prej kot v desetih minutah prišla s takim avtom, kot da nas je osem. Mikro Taxija še ni bilo in s kratkim tekstovnim sporočilom sem mu sporočil, da naj se ne trudi in da bom vsem povedal, da so navadni šalabajzerji.

V Tuš sva vstopila ob 20.05. Naj še enkrat spomnim, da naj bi vstopnice prevzela pol ure pred predstavo. Ampak najprej sva morala v vrsti čakati za kakšnimi dvajsetimi ali tridesetimi ljudi, ki so na treh ali štirih blagajnah kupovali vstopnice, popkorn, pijačo in morda še kaj. Mislim, da sva na vrsto prišla okrog 20.20, a k sreči sta bila stola še prosta. V nasprotnem primeru bi se obrnil in odšel.

Potolažili so me šele VIP sedeži. Odslej navadna sedala sploh ne pridejo več v poštev. Kaj hočeš lepšega od sedeža, na katerem se s komolcem ni treba dotikati neznanega soseda, nog tlačiti med naslonjali sedežev pred seboj in vratu stegovati zaradi dvometraša, ki se v vrsti pred teboj kar naprej preseda z leve na desno ritnico.

Navsezadnje je bilo še bolje, da sva namesto zadnje vrste dobila predzadnjo – zaradi tega sva se v dvorani nekoliko blamirala –, saj je tam prostora za noge še precej več, obenem pa imaš dober pregled nad ubogo rajo, ki se gnete na navadnih sedežih, tako da se investicije veseliš še bolj. Če bi Tuš dejansko omogočal tudi spletni nakup vstopnice, s čimer bi se lahko izognil postavanju v vrsti in zaradi tega vsaj 45-minutnem prezgodnjem prihodu, bi mi Planet Tuš morda celo postal všeč.

V center sva šla raje peš in si na Poštni ulici dve rundi irskega po ljubljanskih cenah privoščila v približno 2-odstotno zasedenem pubu. Po balkanski muziki sodeč je bilo vzdušje v pajzlu pod Titovim mostom precej bolj živahno, a to bova morda preverila kdaj drugič, ko bom oblekel preozko belo srajco in ona prekratko kiklo.