Na Marijin praznik do partizanskega svetišča

Kot vsak pravi Slovenec sem dela prost dan, ki je dela prost tudi v tujini in zato odpade izlet v Ikeo, izkoristil za športno udejstvovanje. Šel sem na Brezje, ne sicer v Marijino svetišče, ampak na Brezje nad Tržičem, kamor, kot vidim, vodi roženvenska pot iz svetišča. Glavni cilj poti je bil preizkus asfalta v dolini Radovne in inšpekcija turističnega dogajanja na Bledu.

Izlet ni nič posebnega, razen, da je dolg in da je vsaj 90 kilometrov dolgočasnih, kot transferne etape na Touru – seveda, saj je večji del poti transfer. V Kranj po levem bregu Save in čez Golnik v Tržič. Lepi konci se začnejo šele pod gorami. Kolesarjev je mrgolelo, ampak spet nihče ni imel lepšega kot jaz. Bask se mi je prav prikupil.

Ni se mi ljubilo ustavljati, čez Kašarijo sem ga pognal z vetrom v hrbet, potem iz Žirovnice mimo padlega borca v Mostah naravnost na Jesenice, kjer sem zajezdil rdeči val do kolesarske steze proti Kranjski Gori. Tokrat je bila vozna, družine z majhnimi otroki, ki vijugajo čez celo stezo, so se verjetno poskrile na lepše. V Mojstrani me je presenetil nov asfalt …

… pred vhodom v dolino Radovne pa klanec, ki je s kolesom precej daljši, kot se zdi iz avta. Potem se začne užitek po dolini navzdol. Do torka se nisem mogel odločiti, ali mi je bila dolina bolj všeč, ko je bila cesta še makadamska ali je bolje, da je asfaltirana. Zdaj vem, da je bolje zdaj. Prometa po mojem ni dosti več, prahu pa bistveno manj. Še največ ljudi rine k jezeru Kreda, ki je očitno še neodkriti biser, saj po registrskih tablicah sodeč to mlakužo poznajo le domačini, ki se umikajo blejski gneči in ustvarjajo gnečo na drugi lokaciji. No, asfalt je gladek kot dojenčkova ritka.

Na Bledu sem pričakoval najhujše, a tega nisem dobil. Morda so domači tujci svarila odgovornih za blejski turizem vzeli dovolj resno. Na cesti ni bilo pretirane gneče, k jezeru se pa nisem spustil, ker me to seveda ne mika. Še najbolj na živce mi gredo panoramski vozniki. Samo da pride na dopust in ima čas, že dela zgago na cesti, vozi počasneje od kolesarjev, gleda pa v vse smeri, razen naravnost in v vzvratna ogledala. S turisti je nekako tako, kot s potrošniki – kar je v bistvu eno in isto – butci so. Kaj so denimo počeli Španci na bencinski črpalki, kjer sem si privoščil skrajno neromantičen postanek za sendvič in kokakolo, mi ni jasno, a vsaj deset minut je nekaj pripadnikov njihove razširjene družine sedelo v avtu, ki je v zrak zelene Slovenije spuščal delce PM10, dva do trije pa so letali sem ter tja kot da bi bili, kaj vem … Španci. Resno, nekako razumem Italijane in Francoze, a Špancev ne bom nikoli.

Domov sem šel – en klanec gor ali dol – čez Jamnik. Ne vem zakaj, ampak vedno se rad zapeljem skozi Kropo, morda tudi zato, ker se mi zdi klanec s te strani blazno simpatičen. Vsekakor bolj kot spust. Če bi tak spust trasirali na koncu etape Toura, bi gotovo že teden prej in potem poslušali očitke o gladiatorskem športu, pri katerem so še najmanj pomembni športniki.

To je pač treba fotografirati …

Najbolj udobno bi se bilo vrniti skozi Besnico, a se mi je gnusila že sama ideja o kolesarjenju od Kranja do Ljubljane, zato sem se udarniško prevalil v Dražgoše in v duhu sprave simbolno povezal krščansko svetišče in partizanski spomenik.

Ob Selški Sori se vseeno vozim raje, kot ob Savi od Kranja do Ljubljane, tudi od Škofje Loke do Medvod je znosno, čez Sv. Katarino se mi pa tokrat ni ljubilo, zato sem šel skozi Stanežiče in Guclje, kjer vsakič postanem žalosten. Najbolj neverjetno se mi ne zdi, da v Stanežičah nekdo ponuja nekakšne turistične namestitve, ampak da sem tam tudi že opazil goste.

Pedal nisem vrtel niti šest ur, vsega skupaj pa sem bil zdoma dobrih šest ur. Seveda bi bilo bolj udobno začeti in končati v Kranju ali Škofji Loki, kar pa Ljubljančanu ne gre v prid, če želi biti ekološko osveščeni turist z ničelnim ogljičnim odtisom. Bolje si je vzeti kakšno uro časa več. Seveda pa dolina Radovne odpira nove priložnosti za kroženje v alpskem svetu, česar se bom bržkone lotil šele prihodnjo sezono. Letos sem že malo utrujen od dolgih voženj.

Trasa: Ljubljana–Smlednik–Kranj–Golnik–Bistrica pri Tržiču–Begunje na Gorenjskem–Žirovnica–Jesenice–Mojstrana–Krnica–Bled–Lesce–Kamna Gorica–Kropa–Jamnik–Dražgoše–Železniki–Škofja Loka–Ljubljana
Razdalja: 180 km
Višinska razlika: 2000 m
Maksimalna hitrost: 73,5 km/h