Na janjca

Vabila na belokranjskega jagenjčka se ne zavrne, sploh če gre ob večerji pričakovati kakovostno debato o zakulisju sveta kolesarstva. Junaki so napovedovali nastop, a čast edinega slovenskega kolesarskega magazina sem na koncu spet reševal sam in izkoristil možnost vrnitve z avtom za enosmerni izlet v Belo krajino.

Z vetrom

Najbližje bi bilo čez Vahto, a se je obetal zadnji lep dan v poletnem času, zato sem raje potegnil čez Brezovico in čez dobršen del Bele krajine. Pričakoval sem nekaj ur trdega dela, a me je veter prijetno pobožal po hrbtu in izkazalo se je, da bi lahko šel od doma uro kasneje. Do Žužemberka še nikoli ni šlo s tako lahkoto in še bolj je letelo do Soteske.

Ko sem pri Hudičevem turnu zavil desno in se je cesta napela navzgor, je veter počasi jenjal. Proti Brezovici je hitrost šele padla pod 20 kilometrov na uro. Promet je sredi dne postal živahen, a ni bilo zaznati živčnosti za volanom, ki je ob taki uri običajna v Ljubljanski kotlini.

Belo krajino sem že lani proglasil za eno najprijetnejših dopustniških lokacij za ljudi, ki cenijo mir in se jim gnusi izumetničenost samooklicanih, umetno ustvarjenih butičnih destinacij. Ko se prevališ čez Vahto ali Brezovico, se zdi, kot bi prihajal v drug svet. Ne vem zakaj. Tako je. Človek se tam res čuti dobrodošlega, ne kot na butičnih destinacijah, kjer ga negostoljubno lupijo na vseh vogalih.

Čas za kontemplacijo

Pred Črnomljem je bilo živahno. Ostareli cigo mi ga je pokazal, ker se je odločil, da se bo olajšal kar sredi pločnika, sto metrov naprej pa sta mi žvižgali zavaljeni adolescentki. Ko sem prečkal Lahinjo, pa je postalo precej dolgočasno, bi rekli nekateri, spet drugi pa, da je bilo vzdušje meditativno. Sonce se je spustilo nizko, shladilo se je, veter je popustil, cesta je bila tako rekoč prazna, občutek pretirane samozavesti pa je zamenjala prijetna utrujenost. Čas za kontemplacijo je takrat, ko samozavest pade.

DC-3 in C64.

Prehiter sem bil in da ne bi zmrznil med čakanjem, sem v Metliki sklenil, da bom skočil še na Vahto. Še prej sem si na pumpi privoščil kokakolo. Če lahko prisedem, sem iz vljudnosti povprašal starejšega brkača z zdelanim obrazom. »Zato pa je,« mi je odgovoril dobrodušno, potem pa deset minut brez prestanka govoril o psu, ki ima, po njegovi razlagi sodeč, najboljši karakter med vsemi psi tega sveta. Kot da bi združeval vse najboljše Marleyjeve, Hachikove in Lassiejine lastnosti. Povedal mi je tudi, da se ob Kolpi vedno sprehaja z nožem: Tako dolgim, je pokazal z dlanema, med seboj oddaljenima za kakšnih 30 centimetrov. Na meji je polno izbeglic.To je to. Domačini hodijo po gozdovih z mačetami, ljubljanske srajce pa problematizirajo popisovanje ilegalcev.

Jagnje belokranjsko

Ko sem na Vahti obrnil, sem že prižgal lučko in se hitro spustil nazaj v ta lepi svet.

Pri Matkoviču na Gornji Lokvici sem bil točno ob šestih. Prvi. Janez me je hitro ogrel z aperitivom in z razgledom na raženj. Z informacijo, da je sila težko dobiti jagnje, me je presenetil, saj je ob cesti ovac kolikor hočete. Srečo smo imeli, da ga je dobil, sicer bi si prste zamastili z odojkom.

Domov sem prinesel tri litre belega in toliko mesa, da sem jedel še za zajtrk in večerjo. Bojim se, da je bila to zadnja letošnja resna vožnja. Se je pa imenitno zaključila.

Trasa: Ljubljana–Grosuplje–Luče–Krka–Žužemberk–Soteska–Črmošnjice–Brezovica–Črnomelj– Dolenjci–Podzemelj–Metlika–Jugorje–Vahta–Jugorje–Gornja Lokvica
Razdalja: 140 km
Višinska razlika: 1570 m
Čas vožnje: 4 ure in 25 minut
Skupni čas: 5 ur in 4 minute
Povprečna hitrost: 31,7 km/h
Maksimalna hitrost: 69,1 km/h
STRAVA