Na burger v Novo mesto

Nekoliko presenečeno ugotavljam, da sem letos obrnil dobrih 5.000 kilometrov, kar je glede na večtedenske vmesne odmore kar solidna številka. Še bolj neverjetno je, da sem popustil prijateljem in se nekajkrat udeležil hitre skupinske vožnje in še v praksi ugotovil, da sta kolesarjenje in kolesarstvo dve različni disciplini. Toda s temperaturami je drastično padla tudi motivacija za kolesarjenje in ni mi jasno, kako se bom v letošnji zimi spet soočil z džubinom. Vsekakor sem s hitrimi vožnjami opravil in se bom do pomladi raje vozil v umirjenem tempu. Za začetek sem šel v nedeljo v Novo mesto na turo, ki se sliši precej hipstersko – na burger. In samo pravi hipster gre na burger v – McDonald’s.

Na sobotnem ogledu terena sem ugotovil, da cesta skozi Luče še vedno ni asfaltirana, zato sem šel v dolino Krke čez Dobrepolje. Od Zdenske vasi je do Hočevja še nekaj hupserjev, najstrmejši je ravno klanec skozi to krasno vasico, za katero se zdi, da je na koncu sveta.

Ampak cesta se od tam strmo spusti v Krko. Če sem se zadnjič pritoževal, da so ceste čedalje slabše, pa to ne velja za zgornji del doline Krke. Cesta je tako rekoč zgledna, razvija pa se tudi ostala infrastruktura, v Zagradcu me je na primer presenetila ogromna osnovna šola, ki je videit, kot da bi imela vas nekaj tisoč prebivalcev. Prvič sem se ustavil šele v Žužemberku, kjer števec pokaže slabih šestdeset kilometrov. Za zidovi gradu sta zanimivi naslonjali za mučilne naprave na dveh kolesih.

Zaradi nagravžne pene v vodnjaku nisem bil prepričan, da je voda pitna, ampak ker rad vozim po robu, sem tvegal – in preživel.

Dvorec Sotesko so med drugo svetovno vojno požgali, ohranil pa se je paviljon v baročnem parku. Vaške opravljivke so znale povedati, da si je gospoda za njegovimi stenami privoščila vseh vrst razvratnosti, zato so ga poimenovali kar Hudičev turn.

Pred časom so mi razkazali bogate poslikave, govoricam o gradu primerna pa je bila tudi razstava slik.

Kot ste morda opazili na fotografijah, vreme ni bilo preveč vabljivo, ne vidi pa se brutalnega vetra naravnost v fris, po dolini navzgor. Od Straže naprej, kjer sem čez most zavil na desno stran Krke1, postane cesta precej bolj slovenska in kombinacija neprijetnih razmer mi je šla čedalje bolj na jetra. Še sreča, da imajo v Novem mestu Drive In! Preostanek poti se mi je od te svinjarije obupno spahovalo.

Vračal sem se skozi Mirno Peč. Ena izmed znamenitosti ob cesti je ciganska vas Žabjek. Ogled priporočam vsem zagovornikom romske kulture in pristopa prevzgoje teh ljudi s korenčkom. Samo upajte, da na biciklu ne boste dobili defekta. To se mi sicer ni zgodilo, je pa nek kreten iz avta vame zalučal nekaj plastičnih kozarcev. Krasni ljudje!

Veter bi mi moral po vseh pravilih pihat v hrbet, pa mi ni. Med temi dolenjskimi griči je bilo praktično brezvetrje. Če si želite izpraznit zaloge smodnika v nogah, imate skozi Mirno Peč, Trebnje, Veliki Gaber in Radohovo vas do Ivančne Gorice kar nekaj dobrih priložnosti. Opozarjam pa, da je del poti ob avtocesti precej nelep.

Municijo sem prihranil za zadnji vzpon iz Višnje Gore na Peščenik – toliko o vožnji v umirjenem tempu. Dolgočasna vožnja skozi Grosuplje v Ljubljano je potem samo še formalnost, števec pa je na koncu pokazal 153 kilometrov in kar presenetljivo veliko višinsko razliko – slabih 1500 metrov.

Trasa: LJ–Grosuplje–Čušperk–Zdenska vas–Hočevje–Krka–Žužemberk–Straža–Novo mesto–Mirna Peč–Trebnje–Veliki Gaber–Ivančna Gorica–Višnja Gora–Peščenik–Grosuplje–LJ

1. Ceste po levi strani sploh ne poznam. [↩]