Na bazen

Vsega sem imel dovolj, želel sem si samo stegnit noge in buljit v drevesne krošnje. In zakaj ne bi šel kar na ljubljansko mestno plažo? Na bazen, kot rečem tudi jaz, čeprav te besedne zveze nisem nikoli razumel – verjetno gre za kakšno ljubljansko spakedranko. Na živce pa mi gre tudi skoraj vse ostalo kar se tiče bazenov, zato grem tja mogoče dvakrat letno, pa še to samo zato, ker je pač normalno, da gre človek občasno na bazen. Vse kar je povezano s poležavanjem ob in ne na bazenu, je popolnoma skregano z mojo življenjsko filozofijo. Ne razumem v čem je smisel ležanja na plaži.

Prvič, ne maram sončenja. Vsaka nemrzlokrvna žival je dovolj pametna, da se v vročini zavleče v senco, samo ljudje imajo bedasto navado, da se nastavijo točno tja, kjer je to namanj zdravo. Zato sem izsilil, da sva se zavlekla pod drevesa na zatravljenem delu mestne plaže, za dodatno osenčenje pa sem poskrbel s parazolom Zala, ki je kvaril ambient ob Hawaii wannabe baru Ritka. Tako sva obležala med upokojenci, ampak ker se zadnje čase lažje identificiram s penzionisti kot z mularijo, me zgodbice iz leta 1968 in balinanje za hrbtom niso motili. Sicer me je pa vse bolelo še bolj kot starce, zato sem si privoščil masažo. Očitno sem res že skoraj penzionist, samo manj šparoven in nikjer več mi ne priznajo popusta.

Drugič, ne maram vode. Po mojem smo pred milijoni let iz vode zlezli s preklemansko dobrim razlogom, izgubili smo plavutke in nekateri postali pokončni bipedalisti, majhen odstotek med njimi celo z možgani, ki so uporabni tudi za razmišljanje. Zato res ne razumem navdušenja nad vodo, dolgočasi me, razen če je speljana po adrenalinskih toboganih, ki spodaj v bazenu trgajo gate. Nemudoma ko zlezem v vodo, vročina sicer mine, ampak me začne zebsti. Poleg tega sem obupen plavalec, ki bi se sicer rešil z nasedle ladje, ampak samo s tehniko žabe, medtem ko me množica elementov gibanja okončin pri kravlu zmede že v nekaj zamahih.

Tretjič, ne maram gneče. Ampak na bazenu je skoraj vedno gneča. Medtem, ko mi je prvi mulec skoraj skočil na hrbet in me je drugi poškropil v oči, se je tretji, ki je plaval pod vodo, zaletel vame s strani. Medtem ko sem se umikal športniku, ki je med divjim plavanjem ogrožal vseh ostalih sto namakalcev, sem moral odvračati pogled od gromozanskega vampa na desni, na levi pa od dvanajstletnice s še bolj gromozanskimi joški. Sploh ne bi uganil, da je tako mlada, če ne bi bila zraven še njena sošolka in če se mi obe ne bi nekam sumljivo naivno smehljali.

Četrtič, ne maram stranišč na bazenih. Vedno pozabim nataknit šlape. Prva težava se pojavi že med potjo do sanitarij, ker so tla vedno razbeljena in me začno podplati peči že na polovici poti, ko ne veš, ali bi obrnil ali napredoval do stranišča. Potem moram do konca blefirati, da me ne peče. Voda okrog pisoarjev je nekoliko topla, zato še bolj asociira, ne na vodo, prinešeno z bazena, ampak na scalnino oziroma vsaj na mešanico obeh. Nikoli ne veš v čem stojiš, no, pravzaprav veš, ampak si ne priznaš.

Na mestni plaži sem bil kakšni dve urici celo osamljen, potem je pa k sreči prišel Matjaž, da sva lahko končno kulturno spila pir. Ob vstopnini sem dobil še kupon za gratis palačinke, ampak seveda nisem bil edini. Ob ugotovitvi, da stojiva v vrsti prav zadnja že pet minut skupaj, sva šla raje po nov pir, se vrnila čez tričetrt ure in poglej, spet sva bila zadnja v vrsti! Če bi bilo možno proti plačilu dveh evrov za palačinko preskočit vrsto, bi plačal.

Lahko bi se tudi enostavno odrekla sladkim rečem, ampak vseeno ne morem sleči slovenske kože – zastonj dobrote je pač treba požret, pa naj stane kar hoče! In tudi na bazen je treba, naj stane kar hoče: tudi prenašanje ogromnih borš z ogromnimi mokrimi brisačami, križankami, bukvami, tračarskimi revijami, sončnimi kremami, v ekstremnih primerih celo s feni in polovico kozmetike iz kopalnice. Sicer pa, ko enkrat štejemo za vrhunec hedonizma dejstvo, da se gnetemo na plažah in v bazenih kot da bi bili na mestnem avtobusu ob dveh popoldne, je to znak, da je z družbo nekaj narobe. Jasno je, da si gredo drug drugemu vsi na živce – otroci se derejo, ker se jim ne ljubi več, starši so tečni, ker so tečni otroci, zaljubljenci se ližejo, penzionisti so zaradi tega sitni, zaljubljenci so spet sitni zaradi namrgodenih penzionistov, skupno pa jim je le eno. Da vsi hodijo po poscanih sekretih.