Na avstrijsko Koroško

Temelje sobotne epske odprave sem postavil ponoči in ko sem se po petih urah zbudil, me je vse minilo. Samo popoln norec bi šel po tej noči na kolo za šest ur in več. A med jutranjim postopanjem po Viču sem prišel toliko k sebi, da sem se z dvourno zamudo lotil točno tega. Po vrsti so me v dobrih 180 kilometrih razbeljenega asfalta čakali klanci na Ljubelj, Selo-Cerkev, Šajdo in Jezerski vrh. Ampak pred alpskim peklom sem šel še v Raj na najboljši kofe v Ljubljani.

Dan pred Franjo je vladalo kolesarsko zatišje, tako da je bilo prvih 45 kilometrov do prvega omembe vrednega klanca pri Golniku še bolj dolgčas kot sicer. Zares se začne šele v Tržiču oziroma po stransi cesti skozi Podljubelj. Utrujenost je pokazala zobe in mislim, da še nikoli nisem počival sredi klanca. Pri spomeniku na mestu koncentracijskega taborišča so ravno zaključili proslavo. Prvič v življenju sem si ogledal spomenik s presunljivim kipom Borisa Kobeta.

Preden se boste znalci začeli posmehovat stolpiču nad krmilno oporo: bolje stolpič kot tri centimetre podložk pod fajfo. Na mojem kolesu bi karbon odžagali, tako pa sem imel nekaj dni integriran priročen obešalnik, ki prav pride za obešanje čelade med postanki.

Spust na avstrijsko stran je brutalen, ne toliko zaradi zadrtih Korošcev, ki jim niti na misel ne pride, da bi hitrejše kolesarje spustili naprej, kot zaradi splošnega odnosa, ki se izraža v vprašanju zakaj bi popravljali ceste, ki vodijo na jug. Pozabil sem že, kako se je peljat samo malo manj kot 90 km/h pa tudi kako je, ko pri približno tej hitrosti rebrca skoraj stresejo roke z balance.

Lep del poti, zaradi katerega človek sploh gre na to kalvarijo, se začne, ko v Borovljah zaviješ levo proti Selam-Cerkvi. Cesta je sicer pošastno slaba in tudi vzpon na začetku ni kaj prida romantičen, ampak dobrih petsto metrov nad Borovljami se odpre …

Na planoti so se noge z vetrom v hrbet spet zavrtele, ampak klanec na Šajdo je v vsakem primeru ena hujših stvari, ki se lahko zgodijo kolesarju in tako je bilo že takrat, ko sem še vrtel klasično gonilko. Najhuje je, da je do doma še osemdeset kilometrov, vključujoč najdaljši klanec.

V Železni Kapli sem vodo natočil na špricbrunci z napisom Kein Trinkwasser. Brez posledic.

Na Jezerski vrh sem se pripeljal brez posebnega užitka, resignirano. Pomislil sem, da normalen človek ne more biti ultramaratonski rekreativec. Mene večinoma vse mine po petih urah. Na Jezerskem me je v blažji napad panike pahnil podatek, da na pumpi nimajo sendvičev. K sreči je bila odprta vsaj trgovina, toda na kolesu najbolj prijajo tisti umetni sendviči, ki po grlu kar stečejo, tako da je čez par minut energija že v krvožilnem sistemu. Se pa bojim, da pri največjem slovenskem prodajalcu goriva tistih trikotnih, ki so daleč najboljši, sploh nimajo več.

Potem je bilo treba naredit samo še tistih dobrih petdeset kilometrov do doma. Nenavadno, ampak veter je od strani pihal ravno toliko, da mi je bil skoraj malo v pomoč. Pri Šenčurju me je presenetila kolesarska steza, ki je večinoma speljana tako, da se je po njej dejansko veselje peljat tudi, če nisi otrok s pomožnimi kolesci ali trekingaš z bizarno visoko postavljeno balanco.

Pa še razgled nazaj. Za rahlo prekomerno težkega rekreativca z mačkom sem po 150 kilometrih videti presenetljivo profesionalno, res pa je, da imajo zasluge za to predvsem čelada, brki in sončna očala, ki zakrivajo resnično stanje.

Števcu je baterije zmanjkalo tik pred domom, telefon pravi, da sem prevozil 189 kilometrov, stari podatki pa, da je višinske razlike za dobrih 2400 metrov. V starih podatkih tudi piše, da sem tole nekoč prevozil s povprečno hitrostjo 32 km/h. Danes vsako uro prevozim po štiri kilometre manj.

Trasa: LJ–Smlednik–Kranj–Golnik–Tržič–Podljubelj–Ljubelj (1069 m)–Borovlje–Sele-Cerkev–Šajda (1069 m)–Obirsko–Železna Kapla–Jezerski vrh (1218 m)–Jezersko–Šenčur–Voklo–Smlednik–LJ