Muzej prekinjenih zvez

Verjetno v arheološkem, arhitekturnem, etnografskem, lovskem, mastnem, šolskem, športnem, tehniškem, naivne umetnosti in drugih zagrebških muzejih skupaj ni toliko obiskovalcev kot v Muzeju prekinjenih zvez. Glede na število eksponatov, ki so jih prispevali razočarani, užaljeni, zadovoljni, resignirani ali samomorilski donatorji, zbirka kljub ničelni muzealski vrednosti vendarle ni povsem brez vsakršne vrednosti, je pa zanimivo, da si ljudje to dejansko želimo videti. Verjetno zato, ker ob prebiranju zgodb, povezanih z razstavljenimi predmeti, naša življenja le niso videti tako zelo bedna, kot se zdi ob pregledovanju aktivnosti prijateljev na socialnih omrežjih.

Muzej prekinjenih zvez naj bi vsakomur dal priložnost, da čustveni zlom zaradi neuspele zveze premaga na kreativen način – z donacijo v muzejsko zbirko. Tako je nekdo kreativno podaril račko, medtem ko si njegove kreativne razlage nisem zapomnil.

Bolj zanimiva je zgodba stonoge Timunaki. Šlo je za zvezo na daljavo med Zagrebom in Sarajevom. Stonogo je kupila z mislijo na skupno življenje. Vsakič, ko sta se videla, sta ji odtrgala nogico in ko bi jih zmanjkalo, naj bi bil čas, da bi zaživela skupaj. Kot vidite, ima stonoga še kar nekaj nog. Zveza je vzdržala 20 mesecev.

Vrtni palček je, kajpak, prišel iz Slovenije. Težke poškodbe so posledica poleta na vetrobransko steklo, kar je ob razvezi zakrivila užaljena ženska. Kot kaže, je zamenjal avto in žensko.

Parižanka je podarila zajčje krzno. Rada sta se imela štiri mesece. Potem sta se osem mesecev ribala. Potem jo je prevaral in do končnega razhoda so minili še štirje meseci. Zakaj zajčje krzno? Pojma nimam.

Stekleničko blagoslovljene vode v obliki Device Marije je Amsterdamčanki podaril vagabund iz Peruja. Preden je ugotovila, da je izkoriščevalski kreten, ga je po dveh naključnih srečanjih dva meseca gostila pri sebi doma. Ko je izginil za vedno, je za njim našla samo Devico Marijo in sporočilo, da je ta kič iz Peruja prinesel v upanju, da bo našel novo ljubezen. Ni pa vedel, da je nekoč pred tem v njegovi borši videla celo vrečko identičnih izdelkov. Mene bolj preseneča ženska neumnost – dvakrat ga je srečala in mu dovolila, da se za dva meseca vseli v njeno stanovanje?

Med večinoma morbidnimi zgodbami mi je bil najbolj všeč zapis Luksemburžanke zraven pasje igračke v obliki hamburgerja: »Njegov pes je za seboj pustil več sledi od njega.« To je zdravi duh razhajanja! Cinizem.

Muzej priporočam. Vsekakor bolje od naivne umetnosti, pa še simpatično hipstersko kavarno imajo.