MTB Partizanka

Nekoč smo MTB Partizanko delali tako, da smo se iz Ljubljane čez Klobuk vzpeli na Toško čelo, kjer je le mogoče – in za večino nemogoče – po pešpoti. Nadaljevali smo čez Katarino na Sv. Jakob in po pešpoti v dolino do Legastje, na Govejek ter čez Igale na Gonte. Tam smo se spustili do Robeža in v dolino pa še enkrat na Sv. Jakob in dol v Gradaško dolino pa čez Osredek spet na Sv. Jakob in čez Toško čelo in Klobuk domov. Po mojem spominu sva to s Samom Rauterjem vozila od štiri do pet ur. On zdaj kot doktor znanosti dela na Fakulteti za šport in trenira Tanjo Žakelj, s to turo pa verjetno še vedno opravi za šalo. Jaz sem se je raje lotil v rekreativnem slogu, a vseeno brez nahrbtnika, tega se na nekajurni turi z XC kolesom res ne spodobi nosit. Presenetljivo je, koliko Frutabel je mogoče stlačit v hrbtne žepe. Od strani sem spominjal na kamelo, samo da sem bil počasnejši in sem bolj sopihal.

Čez Klobuk sem še užival, čeprav sem mi je zdel najlažji prenos kot da bi imel oglate zobnike… šele na prvi strmini na pešpoti proti Toškem čelu sem se spomnil, da imam spredaj tri šajbe, izkoristil sem najmanjšo, zavrtel skoraj v prazno in shodil točno pred dvema krasnima planinkama, ki sta malo prej cvilili, bravo, dober si!

Po avtocesti proti Katarini sem ugotavljal, da so pešci na cestah nadležni bistveno bolj kot kolesarji na planinskih poteh. Normalen, lepo vzgojen bajker razume, da na planinskih poteh nima prednosti, nikar pa uvidevnosti ne pričakujte od nedeljskih izletnikov, ki parkirajo 100 metrov pod kočo in se na sprehod podajo po cesti. Nastavijo se točno tja, kjer bi moral pohodit, da te s šusom odnese do vrha naslednjega klanca, ampak ženska najprej po cesti panično lovi tri otroke in psa, dere se kolesaaaar, navsezadnje pa vsi skupaj z leve strani ceste za vsak slučaj stečejo na desno, točno na idealno linijo.

Razgled s Sv. Jakoba …

… ni bil več tako hud kot pred nekaj dnevi …

Kjer so bili pred leti skriti singltrejli, so zdaj gozdne vlake, kjer so bile vlake, so še širše vlake, kjer je bil makadam, je zdaj asfalt. Do Legastje se mi je uspelo spustit bolj ali manj po pešpoteh in kolovozih. Medtem ko sem tlačil pedala na Govejek, sem se spomnil, da se nisem ustavil pri bankomatu … gor sem hotel uničit vsaj enolončnico, če ne celo kaj težjega, a več kot nekaj kovancev nisem imel s seboj. To me je tako potrlo, da sem spet uporabil najmanjši zobnik. Zoran je rekel, da bi mi dal kosilo tudi na kredo, ampak nerad ostajam dolžan, zato sem zmazal samo jabolčni štrudel in kokakolo.

Tam se začne najlepši del poti. Z Gont se nisem spustil k Robežu, ampak sem bicikel na planinski poti proti Topolu raje nekajkrat naložil na hrbet in se izognil vzponu več. Sem se pa zato s Katarine spustil v dolino v Gabrje in se še enkrat vzpel nazaj gor – tako je do doma naneslo nekaj več kot 1700 metrov višinske razlike. Kot vidite, ravnine praktično ni.

Ne lotite se take ture z enduro bajkom. Včeraj sem ga prvič v življenju preskusil na Slivnici. Saj je hecen, ampak, kot je rekel Uroš: takoj ko se gor usedeš, te mine volja do kolesarjenja. Je pa res, da me je včasih volja večkrat minila tudi na Partizanki – v turističnem tempu, se pa to ne zgodi.