Trend teh katastrofalnih lomo fotografij mi počasi postaja všeč. Zdaj lahko celo Crnkovič objavlja najbolj katastrofalne fotke … in to kar v sobotni prilogi osrednjega slovenskega časnika! Ta način fotografije je po svoje omalovaževanje fotografske obrti. Odlične fotke, pa čeprav lomo, lahko vsak osel posname tudi s telefonom, ki premore svetlobni senzor površine par kvadratnih milimetrov. In potem to celo objavljajo v cajtengih! Po drugi strani je to dokaz, da se s fotografijo ne more ukvarjati vsak osel in po mojem je odličnih fotografov celo čedalje manj. In da ne bo pomote – sebe niti približno ne štejem med odlične fotografe. Občasno mi pač uspe kakšna dobra fotka, a za odličnost bi potreboval več časa.
V glavnem, fotoaparata človek nima vedno pri roki, telefon pač. Spodnja fotka je dokaz, da lahko z Nokio E6 s pokvarjenim avtomatskim fokusom1 človek posname neko obupno fotografijo, pri čemer je del tako imenovanega objektiva prekril s prstom, in jo potem na računalniku z brezplačnim programom Picasa v dveh sekundah še bolj pokvari, na koncu pa celo izpade dobro. Luštni psi so pač hvaležen motiv, predvsem pa ljudje nimajo pojma, kaj so dobre fotografije? Čemu sploh še imeti fotografe? Razen za poroke, seveda. Tam mora biti vse pravljično.
Včeraj je bil naporen dan, tako da sem moral celo izpustit polfinale Federer-Đoković. Mimogrede, sumim in skrbi me, da bo rezultat v finalu nekaj podobnega kot 6:2, 6:3, 6:3, seveda v korist Federerja. Pippo se mi je ljubilo ven peljat šele pod večer, tudi za psa ne more biti vsak dan praznik. Ampak je bilo toliko bolj fletno. Mislim, meglice nad mokro travo. Skoraj se ji je zmešalo od veselja, ko so jo po niplih božale mokre travice.
- Ročnega pa nima, haha. [↩]
Brez komentarjev