Migranti brez meja

Malo prometna cesta od Kalc pri Logatcu do Cola nad Ajdovščino poteka praktično po trasi stare rimske povezave med Emono in Aquileo. Malo pod najvišjo točko pri Stari pošti sem ob cesti opazil zanimivo instalacijo. Migrantke, ki nam prinašajo pomlad.

Kjer je danes gostilna Stara pošta, je bila že pred dvema tisočletjema poštna postaja, kasneje tudi stražna postojanka in od druge polovice 3. stoletja utrdba Ad Pirum, del poznorimskega obrambnega sistema claustra Alpium Iuliarum, ki so ga vzpostavili med Kvarnerjem in Alpami.

Deloma je bil obrambni sistem namenjen obrambi pred notranjimi sovražniki, delno pa so tehnične ovire postavili, da bi zadržali neke nenavadne in precej drugačne divjake, ki so skušali ilegalno imigrirati v nove kraje ne da bi se vsaj poskušali prilagoditi okolju. Stari Rim je kljub tehničnim oviram propadel, a ne toliko zaradi migrantov kot zaradi lastnih težav in očitne nezmožnosti vzdrževanja ogromnega sistema, ki je prerasel samega sebe.

Po mojem se zdaj nekaj podobnega dogaja v Evropi.

S to razliko, da se ne moremo dogovoriti niti tega, ali so množice vprašljivo izobraženih, sposobnih in poštenih migrantov – pri tem jih strogo ločim od beguncev, ki jih seveda moramo sprejeti in ob tem doseči, da v naše in predvsem njihovo dobro tudi čim prej odidejo domov – za Stari svet koristne ali pač ne. Sam menim, da ne, in to ne glede na slabe demografske prognoze staroselskega prebivalstva, ki se stara, a tudi ni sposobno dostojno zaposliti mladih. Verjetno marsikateremu neoliberalnemu delodajalcu koristi, da je prišlek iz Maroka željan delati za bistveno manj denarja in bistveno več kot avtohtoni prebivalec, a to seveda ni prav zaradi nelojalne konkurence in zaradi izkoriščevalskega odnosa. To bi moralo biti jasno predvsem naivnežem, ki izrekajo dobrodošlico vsem po vrsti, po drugi strani pa kritizirajo neoliberalne politike, ki da »v ospredje postavljajo kapital«.

Za lastovke so meje odprte, a so tu že od nekdaj in so zelo dobro integrirane, pravzaprav asimilirane. Drugače je na primer s kormorani, ki smo jih tudi sprejeli odprtih rok, zaskrbljeni nad njihovimi ptičjimi pravicami ne glede na to, da se ne želijo prilagoditi tukajšnjemu ekosistemu, ampak kot obsedeni žrejo ribe, ki jih predelane poserjejo na drevesa, tako da pocrka še flora.

Objektivno po darvinizmu ni s tem nič narobe. Močnejši, pametnejši, številčnejši preživijo. Po propadu Rimskega imperija – ne da bi ga idealiziral – so ljudje nekaj temačnih stoletij umirali zaradi epidemij, sežigali so čarovnice, izredno ozek krog ljudi, ki je trdil, da je poklican od Boga, pa je izkoriščal veliko večjo večino od tiste, ki naj bi bila izkoriščana v času podivjanega kapitalizma. Ampak ko so ljudem počasi začeli podeljevati volilno pravico, so se stvari, sicer sočasno z nekaj brutalnimi vojnami, genocidi in totalitarizmi, počasi obrnile v prid človekovih pravic, celo tako, da smo začeli demokracijo izvažati v dežele, ki na to še niso bile pripravljene.

Seveda pa je vprašanje ali smo v resnici pripravljeni na spremembo našega življenjskega sloga tako, da se bodo prišleki iz drugih kulturnih okolij dejansko tudi počutili dobrodošle in ne nategnjene od licemerov, ki s cenenimi parolami izražajo pozo strpnosti, naprednosti, razgledanosti, v resnici pa nočejo razumeti, da je prostor tako ali drugače in bolj ali manj omejen. Dokler se ne odpovemo delu svojega udobja zato, da se bodo prišleki v resnici počutili sprejete, nismo naredili ničesar. Kot d abi domov povabili gosta, potem pa bi ga zaprli v neko sobo in bolj ali manj ignorirali.

Pravljične primerjave z lastovkami pa samo dokazujejo, da je ljudem v tem svetu živijo predobro, da bi razumeli karkoli.