V bifeju sem se v pogovor zapletel s sosedom, ki se je v Slovenijo preselil iz ZDA in sem ga videl šele prvič, čeprav živi v naši hiši že dve leti. Preden nadaljujem naj povem, da mi gredo izredno na živce novinarski prispevki, v katerih tujce sprašujejo o življenju v Sloveniji na način, ki obiskovalce sili v hvaljenje lepot narave, čeprav v resnici niso nič posebnega, navduševanje nad gostoljubjem, čeprav so od Slovencev manj gostoljubni samo evropski narodi, ki živijo vzhodneje od nas, in začudenje nad urejenostjo, ki je izključno posledica stereotipa, da pri nas še ne poznamo asfalta.
Kaj bi pa vi povedali nemškemu novinarju, ki bi pri Kimskem jezeru spraševal kaj si mislite o Nemčiji? Bi mu povedali, kako zelo vam gre na živce, ker ne znajo skuhati kave? Bi se zapletli v pogovor o nadležnosti sistema plačevanja stranišč ob avtocestah, ki počasi postaja realnost tudi na južni strani Alp? Bi jim naravnost povedali, da v dveh dneh v Münchnu vidite manj dobrih žensk – pa še tiste verjetno niso Nemke – kot med sprehodom po Čopovi? Seveda ne! Hvalili boste naravno in kulturno dediščino, opevali nemško gostoljubnost in se navduševali nad sistemom javnega transporta.
Dvomim, da novinarji še kje na svetu turiste gnjavijo s tako trapastimi vprašanji, ki so namenjena izključno zdravljenju kompleksov, ker je turizem z nekaj redkimi izjemami, ki se morajo boriti z vseh vrst provincialnimi debilizmi, na tako bedni ravni, da upokojencem polpenzione v štirizvezdičnih hotelih prodajajo za 35 evrov na noč. Ampak nič hudega! Nizozemec, Američan in Nemec so na televiziji rekli, da se imajo na Bledu fajn.
Vi pa pizdite zaradi malenkosti kot so natakarice z borosankami? Če je dobro za tujce, bo tudi za vas!
Vrnimo se k sosedu. Prihaja iz kulturnega okolja, ki je med Slovenci redno tarča posmeha, čeprav s pomočjo ameriškega računalnika po internetu, ki so ga izumili Američani, gledajo ameriške filme in se ob tem nacejajo s kokakolo. Fant me je vprašal, kaj si mislim o življenju v našem bloku. Ker tujcem nerad govorim o podalpski bedi, sem mu priznal le, da se mi ne zdi kaj prida, ampak je kar vzdržno. Potem sem imel priložnost prisluhniti morda najbolj iskreni izpovedi.
»I fuckin’ hate it. Every month a car gets stolen from a garage. I mean – garage? It’s not a fucking garage, it’s a parking lot under the roof! Sometimes I gotta a feeling I live in Zimbabwe. All these long halls – what a waste of space! And where the fuck is the entrance to this fucking building? I mean, it’s on Tržaška but it’s impossible to come home from Tržaška. Kurac, everything’s totally fucked up.«
Vse to – razen tistega o Zimbabveju, bližje smo pač Balkanu ali vzhodni Evropi, kamor nas tudi postavljajo tujci – trdim že od nekdaj, zato sem se lahko samo smejal, čeprav je v resnici malo bolelo – cause it’s fuckin’ true! Seveda pa veliko bolj cenim mnenja tistih, ki govorijo tako kot mislijo, tudi, če se ne strinjam povsem.
Kar predstavljam si revolt ljudstva, če bi nekdo pri nas predlagal sosedske straže. Takoj bi dobili primerjavo z domobranskimi vaškimi stražami in poduk, da je to vendar v pristojnosti policije ali varnostnih služb, kot da lahko peščica s plačami nezadovoljnih policajev kuka v vsako garažo in kot da si to tudi v resnici želimo. Rezultat dejstva, da brez pripravljenosti na prostovoljno akcijo vse prepuščamo državi, so ukradeni avtomobili. Sam sem pred časom v šali predlagal, da bi posest zavarovali s psi čuvaji, za katere bi bil pripravljen skrbeti tudi jaz. Kaj pa si o varovanju posesti misli Američan?
»I don’t really care if my car gets stolen cause it’s insured but you know what really bothers me? No offense, I know you’re Slovenian, the biggest problem is that people aren’t connected, there’s no community. In case of car thefts people in the States would organise a night watch. Every two hours someone would check if everything’s fine and the sign ‘neighbourhood watch program’ would be put on the wall.«
Vas boli? Bi mu najraje rekli: »Če ti kaj ni všeč, se poberi nazaj tja, od koder si prišel!™«
Oh, to pomanjkanje samokritike in sposobnosti sprejemanja kritike. Če se niste pripravljeni pogledati v ogledalo, se tudi nehajte pritoževati zaradi majhnih plač, Janše, nasedlih menedžerskih prevzemov, slabih cest, zadrtih kmetavzov, nadutih meščanov in vsega drugega, kar vam gre tako peklensko na živce. Nehajte misliti, da ste in smo nekaj posebnega, da je Ljubljana najlepše mesto na svetu in da turisti v slovenske Alpe prihajajo zato, ker so lepše od francoskih. To ni patriotizem, to je debilizem. Slovenske Alpe niso nič lepše. Niti niso grše, Res so manj okrnjene, predvsem pa so cenejše. Samokritika je predpogoj sprememb na bolje. Samozadovoljstvo pa recept za propad.
15 Komentarjev
Odlično! Samokritika.
In zanimivo, da je tako v ZDA. Sam bi rekel, da bi bilo kaj drugega, samo očitno sem v zmoti. Pohvalno!
In tudi pri nas so bile včasih v blokih skupnosti, še v jugi. Zadeve so delovale. Pobelili smo sami, pokosil je interni, kraje so sicer bile, samo se je vedele od koga. In poznal si vse stanovalce v bloku.
Sedaj, razen parih sosedov (ki so tukaj od vselitve), ne poznam več nikogar. In ko ukradejo avto je rezultat enak zgoraj napisanemu.
No, jaz absolutno razumem, da s tem slogom življenja ni več mogoče organizirati skupnega beljenja, ker po celem tednu v službi je to res zadnje, kar bi si želel – še svojih oken se mi ne ljubi pomiti. Je pa res, da je to dober recept za vzpostavljanje skupnosti in neke skupne odgovornosti. Aja, odgovornost posameznika(neformalne skupnosti v Sloveniji – kaj je že to? Izginilo je, ko smo dobili državo, ki je poskrbela za vse. OK, funkcionirale so medsosedske skupnosti in ljudje so vseeno držali skupaj, čeprav skupnosti, kjer je v vsakem bloku nad dogajanjem bdelo nekaj špicljev, ne bi ravno koval v zvezde. Ko je propadel socializem, je pa izginilo še to in dobili smo grozljivo kombinacijo, o kateri sem tudi že pisal: kombinacijo socializma in kapitalizma. Ob obeh sistemov se je pobralo samo najslabše.
Poudariti sem hotel ravno to, da je očitno možno organizirati skupno beljenje. Kaj pa je drugega straža, kot to, da za skupno dobro porabiš svoj prosti čas? In ravno zato sem presenečen, da kaj takšnega uspe v ZDA, kar pomeni, da bi brez problema lahko tudi pri nas, pa ni volje.
In nikakor nisem hotel (nostalgično) poudarjati prejšnjih časov. Samo primer iz otroštva je, ki sem si ga zapomnil kot nekaj kar je (bilo) možno.
Tudi pri nas (sedanjost) smo držali skupaj in se nekaj več družilo – dokler smo imeli skupnega “sovražnika”, ki smo ga morali premagati – SSRS, ki nam je prodal eno kopico nevšečnosti. Ko so težave izvenele (beri, se je ljudem naveličalo težit in so raje pojedli drek) se je prekinilo tudi druženje. Na prste ene roke nas je vztrajalo z borbo do konca, od skupaj 200 enot!
bivši najemnici v mojem flatu v šiški so iz zaklenjenega boxa v zaprti garaži pobrali vse 4 gume z avta in ga pustili na ceglih…aja…pa to je v najgloblji kleti, po diagonali stran od vhoda….res je mogla met neke hude valarje gor 😀
In ja, v ljubljani v bloku nisem poznala niti enega, pa so večinoma lastniki, zelo malo najemnikov, katastrofa, ljudi pozdraviš, tudi odzdravijo ne…strmimo v tla in se peljemo v lifu…
Sedaj živim v 10x večjem bloku kot v LJ, sami najemniki, poznam čisto vse! Dobro, imen si ne zapomnim, ampak znam vse postavit kje so in kaj delajo, osnove bontona s pozdravljanjem in pridržanjem vrat so že vsi vzeli, ljudje so iz celega sveta, tako da se očitno da!
Sam ze nekaj casa zivim v ZDA. Najvecja razlika, ki jo jaz opazim, je obnasanje voznikov. Kot noc in dan. V Ameriki promet poteka umirjeno, redkokdo ti potrobi, brez izjeme se ustavi pescem. V Sloveniji pa skorajda ne morem voziti, tako zivcen postanem.
Pol milijona slovencev bi bilo potrebno poslati za pol leta v Texas, da bi se naučili malo kulture obnašanja, pa bi se potem to opazilo tudi v Sloveniji.
Pa razne izjave, da bo Slovenija druga Švica. Ja, lahko zelo enostavno, če bi že želeli. Preseliti vse slovence iz Slovenije in tu naseliti švicarje, pa bo Švica. Če bi že slučajno želeli imeti Švico. Drugače pa – nikoli.
Promet v Sloveniji bi lahko bil predmet obsežne psihiatrične študije. Na 500 km italijanske avtoceste ne srečaš toliko pacientov kot na 30 km slovenske avtoceste. Različne nastale situacije si ni možno razlagati drugače kot z metodami psihopatološke analize. Enako lahko velja tudi za druge pojave v slovenski družbi in politiki. Hvaležna tema za diskusije, ki jih je skoraj nemogoče končati.
Glede poznavanja sosedov – imam dva otroka, zrasla v vukojebini. S starejšim (10) sem bil zadnjič v mestu, revež je skoraj obupal, ko je vse pozdravljal. Sem mu moral prav razložit, naj se ne sekira, da je folk pač totalno nevljuden.
Hvalabogu je pri nas še tako, da smo ob priselitvi hitro lahko navezali stik s sosedi. Je pa res, da so v naši ulici skoraj vsi stara garda, upokojenci.
Pri nas pa komot organiziramo razne akcije, od čiščenja, kidanja snega, druženja za novo leto itd. Letos bomo še celo pobelili sami. Je pa res, da je več kot pol stanovalcev relativno dobro situiranih penzionistov, ki so skoraj vsi po vrsti svoj čas delali v isti firmi.
Glede na napisano in komentarje se čudim, da še sploh živim , da nas ni druga država priključila svoji zaradi naše invalidnosti. Ali huje, da se med sabo ne pobijemo. Torej, kako je možno, da kljub lopovščini (podjetniki(tajkuni), politiki), nevoščljivosti in ozkogledanosti (kleni Slovenci) še vedno vijemo trobojnico? Dokler ne bo črka zakona veljala za vse isto, bo pač tako. Bojim se, da ni več upanja, da bi bilo karkoli boljše, ker družba nima “reset” gumba. Pa tudi politika ne, ker ima “zasevke in korenine” v vsako politično generacijo. In glave se perejo dalje.
O ja, pa ima družba reset gumb – žal je to vojna. Iz nobene se še nismo naučili popolnoma ničesar. In ko bodo sedanje razmere eskalirale tako daleč, bo spet počilo. Jaz dam svetu še deset let, mi je pa zelo žal za moje otroke.
Slovenci zivijo v svojem svetu, v svojem majhnem mehurcku. Ko me povprasajo kako je na kitajskem, odgovorim, da je super. Toliko denarja, vsak dan druga baba in nova restavracija. In nobena mi ne gnjavi.
In potem jaz poslusam njihove storije, klasicne stereotipe o kitajcih in njihovem onesnezevanju. Direktni razsizem.
Od lenobe, brezdela, se jim ze blede. Ignoranca.
Kje je pozitiva; internet pa odprti trgi. Pustite bogega zidarja ze na miru enkrat in zacnite delat
Kurac, everything’s totally fucked up.
Težko bi bolje povedal. 😕
Intronacionala
(Andrej Rozman Roza)
V deželi samih srečnih domov
brez obročkov in kondomov
vsi plod domačih smo semen,
ne najdeš tujih tu imen.
A ker nas je samo milijon,
je treba pazit, kdo gre s kom
in, da ne pride do incesta,
previdno izbira se nevesta.
Čeprav je res, da slej ko prej,
če bomo ves čas znotraj mej
ženili se, se bo zgodilo,
da seme se nam bo izrodilo.
Vendar zavedna etno grupa
zaradi tega ne obupa
in njena rasa se ne meša,
pa naj bo platfus, golša, pleša,
naj bo bratranec hkrati stric,
naj ima pet parov bradavic
in naj, če hoče ljubi bog,
se kdaj rodi še kak trinog,
ki ima šest rok in tri oči,
da le po tujcih ne smrdi.
Tako da ob zgodovinskem koncu,
ko drugi vsi v topilnem loncu
že kdaj bodo ob svojo bit,
naš narod končno bo razvit
in zrel, da se v njem rodi,
ta, ki čakamo ga vsi,
plod naših tisočletnih travm –
nihče drug kakor sam Triglav.
Naše ljudstvo je izbrano,
da njegov poslednji rod
zapičil bo zastavo
v vesolja zadnji kot.
@Filmoljub: Ko je med tistim črnskim pizdenjem uporabil besedo kurac, sem od smeha skoraj padel s stola.
Qurcat je najlažje. O rešitvah, predlogih in lastnih prispevkuh k izboljšanju pa ne duha ne sluha. Tipično slovensko. Največ imajo ponavadi povedati oni v tujini (oh kakšni carji). Hočete spomenik ali samo bombon?