Mi in oni

Radmilovićevi Zapisi iz močvirja mi ne gredo samo na živce, ampak sem do njih celo rahlo netoleranten, zato ga berem ali poslušam le izjemoma, za uvid, kako razmišljajo ljudje, ki svobodo doumevajo kot nekaj samoumevnega, ta svoj pogled na svet pa, namesto z argumentacijo, utemeljujejo s cenenim cinizmom pod krinko humorja, kakršen se lahko zdi zabaven samo družbi, ki a priori zaničuje konservativni način razmišljanja. Njegov zadnji izpad, v katerem organizirano množično spolno nadlegovanje, posiljevanje, ropanje, pretepanje in žaljenje svobodne zahodne kulture primerja s pijančevanjem in šlatanjem natakarice v lokalnem bifeju, je samo preprost in nepomemben, a jasen izraz propadanja evropskih moralnih vrednot in kulture, ki temelji na načelu liberté, égalité, fraternité. Ne gre za to, da se ljudje teh vrednost ne bi zavedali ali da po njih ne bi želeli živeti, nasprotno! Težava je v tem, da jih imajo za same po sebi umevne in ne razumejo, da, razen morda manjših plemenskih družb, na svetu ni kulture, ki bi načela svobode, enakosti in bratstva postavljala najvišje na lestvici vrednot.

Namesto, da bi bili na to ponosni, humanistične dosežke naših dedov relativiziramo s poudarjanjem napak izpred stoletij, kot so bile križarske vojne, kolonializem in totalitarizmi ali z obtoževanjem svetovnega policaja, ki je ob pomoči severnoatlantskih zaveznic povzročil brutalno vojno zaradi razpada nekih totalitarnih sistemov, s pomočjo katerih so oblasti držale na uzdi različne verske ločine. Cenene primerjave, v katerih nasproti ljudem ki zaradi drugačnega sistema vrednot ne priznavajo svobode žensk, da se oblečejo in vedejo kot jim paše, nastopajo neškodljivi vaški pijančki in nasilni posamezniki, ki tepejo svoje žene, so samo vrh tega propada zavesti, da živimo v krasnem, svobodnem svetu. In da drugod ne živijo v takem svetu.

Da hipiji smisel življenja iščejo v Indiji, najbolj brutalno razslojeni družbi, je še bolj noro kot zagovarjanje svobode muslimank, da v svetu, kjer velja enakopravnost spolov, po ulicah hodijo z burkami, če tako pač želijo – ali če tako želijo njihovi možje. Njihovo željo, da po svetu hodijo kakor želijo, seveda razumem in po eni strani podpiram, vendar me nekoliko zmede, da na drugi strani sveta ženske – in zahodna civilizacija – tak izraz vere razumejo kot krnitev svobode.

Politična korektnost se v moralno razsuti Evropi izraža s kritiko Cerkve, ki je s pomočjo krščanskega nauka z mečem širila vero in z grmadami kaznovala drugačnost, medtem ko znova in znova ponavljamo, da nasilje skrajnežev islamske veroizpovedi nima nobene zveze z islamom kot ga uči koran. To je bržkone res, toda trditev, da islamske verske vojne svoje legitimnosti ne iščejo v veroizpovedi oziroma v razumevanju islama kot ga zagovarjajo različne ločine, je podobno trapasta kot trditev, da krščanski nauk, kot so ga razumeli pred tisočletjem, nima nobene zveze s križarskimi vojnami.

Velja tudi obratno. Tako kot pošteni muslimani, ki v svojem svetu živijo v skladu z vrednotami, kakršne uči islam, niso krivi za zlo skrajnežev, ki vero razumejo kot jim ustreza, tudi posamezniki iz zahodnega sveta niso krivi za dejanje papeža Urbana II. leta 1095 niti za kolonializem niti za imperializem in večina niti ne za totalitarizme.

Brez zadržkov težko sprejemam tudi trditve, da so za neuspešno integracijo krive izključno neuspešne politike, ne pa tudi priseljenci sami. Ne pravim, da so bile politike integracije dobro zastavljene, trdim pa, da nekateri pač niso pripravljeni sprejeti drugačnih vrednot. Večina ali vsaj velik delež priseljencev se novemu družbenemu okolju prilagodi relativno dobro … nekateri pač ne.

Za zaključek pa nazaj k spolnemu nasilju. Tako kot je Poldetu iz Žabjedola kristalno jasno, da ne sme otipavati natakarice Jasne in da ne sme pretepati žene Marije, je tudi Fakhriju iz Rake jasno, da ne sme otipavati in oropati Helge iz Kölna. To vseeno počneta zato, ker lahko. Organiziran napad relativizirati s tem, da so imeli fantje dostop do alkohola in ga primerjati s – čeprav pogostimi – delikti avtohtonih posameznikov, je način diskurza, ki vodi kvečjemu v še večji razkol med nami in njimi; pri čemer se za politično nekorektno, če že ne ksenofobno, razume tudi, realno zelo očitno delitev na nas in na njih.