Mestni odpad #2

V ponedeljek sem se čudil zame nedoumljivemu fenomenu odlaganja kosovnih odpadkov na ulico in med zabojnike za smeti. Mislil sem, da je vsakemu normalnemu urbanemu prebivalcu jasno, da je najboljši način za to, da se krame znebimo, bodisi brezplačen kosovni odvoz bodisi odvoz na deponijo v lastni režiji, ali pa zadevo podarimo preko portala podarimo.si ali za bagatelo prodamo na Bolhi.

Ampak očitno sem cepec jaz – komentatorji pravijo, da je odlaganje kosovnih odpadkov na ulico ne samo sprejemljivo, ampak celo dobrotljivo dejanje. V teh hudih časih, pravijo, je v Ljubljani veliko revežev, ki si ne morejo privoščiti nove stanovanjske opreme, zato si postrežejo z odpadki, ki ležijo na ulicah.

Da je v Ljubljani ogromno revščine, mi je seveda jasno, vseeno pa me ne bo nihče prepričal, da je odmetavanje kosovnega odpada civilizirano dejanje. Že res, da star televizor med kontejnerji ne obremenjuje narave, zato pa gre na živce meni oziroma večini, ki živi sredi te ciganarije. Kaj bi pa bilo, če bi vse menda še nekaj vredne odpadke preprosto vrgli med kontejnerje, ko bi zmanjkalo prostora, pa kar ob rob ceste?

Svojat seveda razmišlja drugače, obenem se zdijo pa sami sebi blazno pametni, češ da reciklirajo staro kramo. Seveda se z reciklažo strinjam, ampak v civiliziranem svetu je verjetno jasno, da reciklaža ne more potekati tako, da moti sosede, ki niti ne morejo več normalno do kontejnerjev.

Sam sem še vedno mnenja, da je večina tistih, ki kramo mečejo na ulico, predvsem lena.

Poglejmo, kakšno je bilo stanje na danes, torej po treh dneh! Grdo stekleno mizico je nekdo res odpeljal že prvi dan in prepričan sem, da se bo lepo vklopila v njegovo stanovanje. Zložljivih stolov ni več, ampak v smeti jih je menda vrgel sosed. Novost sta škatla na vrhu zabojnika in ležalna pena.

Modroc z vzmetnico in lesena dila so za zabojniki že več dni, morda tednov, in zelo verjetno je, da tega nočejo niti reveži, ali pa ne pridejo zraven.

Dolgi polici iz špajze je nekdo samo prestavil, najverjetneje smetarji. Mala črna klubska  mizica iz Ikee je morda dobila novega lastnika, televizor pa zdaj verjetno ni več funkcionalen.

Po izkušnji z zadnjim televizorjem, ki se je znašel na tem mestu, se bo razbitina tukaj valjala še nekaj dni ali tednov, verjetno dokler ne bo nekdo znorel in je zabrisal v kontejner s splošnimi odpadki.

Skratka, krame je čedalje več. Sicer pa je bila razen obeh mizic izbira res klavrna. Seveda je nekdanjemu lastniku lažje vse skupaj postaviti na ulico, kot se krame dobrodelno znebiti preko ustreznejših kanalov.

Mestno življenje je pač življenje v skupnosti in pred svinjanjem okolice je morda dobro razmisliti, ali bodo stare police morda koga motile. Da bi svojat razumela estetski vidik takšnega odlaganja, ne gre pričakovati, ampak odlaganje krame je moteče tudi v praksi, ker včasih človek ne more niti do kontejnerja.

Sicer pa – poskusite staro kramo odložiti pred blok v Zürichu ali na Dunaju!

Radi bi imeli podobne plače kot Švicarji in Avstrijci! Jasne pa nam niso niti osnove.