Mesečeva revolucija

Norčujete se iz Američanov, da so debeli, pravite, in zabiti, zato, ker nimajo pojma, kje leži neka nepomembna vzhodnoevropska – ali kje je že – država, ki je postala samostojna šele pred dvajsetimi leti, da postane prava država, pa ji manjka še vsaj toliko časa. Ni vam prav, da imajo dostop do vašega predala elektronske pošte in da na vse mogoče načine vdirajo v vašo zasebnost.

Vseeno pa pijete kokakolo, na balkone obešate plastične Božičke, uporabljate brezplačne Googlove storitve, z elektronsko pošto vred, objavljate fotografije svojih otrok na Facebooku, na Amazonu kupujete robo zato, ker je pet evrov cenejša kot v Sloveniji, pojma nimate, katero je glavno mesto Tennesseeja in na zemljevidu ne znate pokazat, kje je Utah, gledate vse preklete serije, ki jih kar po celo sezono naenkrat ukradete s pomočjo ameriškega programa na ameriški strojni opremi s svetlečim jabolkom na hrbtni strani ekrana.

Sam imam glede ZDA še manj odklonilno mnenje kot glede Slovenije, kar je verjetno bolj ali manj posledica dejstva, da davke plačujem Sloveniji – in ne ZDA. Ampak vseeno. Kaj naj si mislim o ljudstvu, ki se navdušuje nad uvozom najslabših možnih ameriških produktov in domislic, na primer resničnostnih šovov ali ostudne kave Starbucks? Smo bolj pametni od rdečevratežev zato, ker so najpopularnejša slovenska glasbena skupina Modrijani

Ne po Švici, zgledujmo se po Venezueli
V zadnjem času sem zasledil mnenja, da Kubance zaradi odpiranja meje z ZDA čaka pravo gorje, češ, multinacionalke bodo navalile in nikoli več se ne bodo imeli tako fajn kot zdaj, ko se vozijo s krasnimi – ameriškimi – oldtimerji, plešejo, pojejo, jedo zdrave banane, kakršnih pri nas ne poznamo, ponoči se pa za slab denar kurbajo z bogatimi turisti. Njihovo sanjsko življenje nam je priskutil zahodni imperializem, kar ve vsak turist, ki je bil kdaj na Kubi in je koristil polpenzion v hotelu s štirimi zvezdicami ter poldnevne izlete z avtobusom. To je raven Dava Skylarka iz Intervjuja – mimogrede, ta grozno slaboumen film več kot o Severni Koreji, pove o ZDA –, ki je spregledal, da je sadje na policah v severnokorejski trgovini pravzaprav plastično.

Tako ni nenavadno, da se slovenski poslanci iz Venezuele vračajo skorajda rosnih oči, češ da je življenje v tej socialistični državi naravnost sanjsko. To je trdil še včeraj prevratnik, ki je sredi Ljubljane kuril na drva in se tuširal v umivalniku, danes pa že karierni poslanec politične stranke fantastov, ki ji je pot v parlament utrl lepi fant z lepo govorico. Slovenski Che Guevara je na nekakšni socialistični ekskurziji videl, da je življenje v venezuelskih slumih zgledno organizirano, ljudje da v teh krasnih naseljih funkcionirajo po demokratičnih načelih, sistem neposredne demokracije pa deluje tako dobro, kot nikjer drugod. Nič sicer ni povedal o varnosti na caracaških ulicah, je pa res, da je bil na ekskurziji kot član delegacije wannabe socialističnih ritolizov, tako da se na ulici ni soočil z ljudmi, ki so zaradi fotoaparata človeku pripravljeni poriniti nož v trebuh.

Ko dodamo še Mesečevo govoričenje o nemškem dolgu do Slovenije, ki da izvira še iz škode, povzročene med drugo svetovno vojno, postane jasno, da smo v primeru naraščajoče priljubljenosti Združene levice pač … za na mesec. Govorili smo o drugi Švici, ampak v resnici si želimo drugo Venezuelo – pot do tja pa si bomo tlakovali z uporom proti ameriškemu imperializmu in z nemškim denarjem.