Menjam Korejca za Kitajca

Nikoli nisem rekel, da ne bom nikoli telefoniral s kitajskim telefonom, res pa je da si nikoli nisem mislil, da se bom ob tem počutil odlično. Zmagovalno.

Samsung Galaxy S4 Active, ki je bil še pred dvema letoma višek pametne telefonije, je korektno deloval samo do temeljite posodobitve Androida. Ne samo, da se po posodobitvi zaradi grafičnih sprememb nisem več znašel, telefon je začel delovati počasneje, v zadnjih mesecih pa je – ne v povezavi s to okvaro – tudi po večkrat dnevno zahteval resetiranje, češ da ne zaznava SIM kartice. Po približno 22 mesecih uporabe je prišlo tudi do posledic, ker ga nikdar nisem oblačil v zaščitne etuije. Barva se je s cenenega ohišja luščila hitreje kot propada Plečnikov stadion.

Pred večerom, ko sem s potopitvijo v kozarec piva šele prvič preizkusil njegove vodotesne sposobnosti, sem bil že odločen, da ga bom zamenjal, saj sem ga moral ponovno zagnati že po večkrat na uro. Po polminutnem testu v kozarcu piva, potopljen je bil do polovice, se je izkazalo, da je trditev o vodotesnosti po standardu IP67 (odpornost na potop v 1 meter globoko vodo za 30 minut) popoln nateg. Tesnilo na notranji strani pokrovčka svoje funkcije zelo očitno ni opravilo kot bi moralo, saj je bila notranjost dobesedno mokra. Telefon je sicer za silo deloval, ko se je posušil, pa posledic pivske kopeli sploh ni bilo.

Ampak odločil sem se, da v svoj žep nikoli več ne bom vtaknil prekletega Samsunga.

Ali kateregakoli drugega plastičnega telefona.

Ker sem mi Android gabi, Iphone pa so mi zagabili njegovi uporabniki, sem pred časom resno razmišljal o telefonu z Windowsi. Pomanjkanje aplikacij za operacijski sistem me ne moti, saj skušam uporabljati kar najmanj te šare, bolj me je presenetilo, da so bile naprave popolnoma zanič. Microsoft je nove aparate predstavil dva dni prepozno, ampak v resnici ne verjamem, da so boljši kot Huawei P8.

Najprej sem razmišljal o HTC-jevem najboljšem modelu, a v Telekomovem centru k sreči niso imeli ustrezne barve. Ob tej priložnosti moram pohvalit odličnega prodajalca, ki se je ne samo trudil (priden), ampak je tudi točno razumel kaj hočem (pameten), tako da sva nazadnje pristala pri bistveno cenejšem kitajskem proizvodu. Bolj kot zaradi občutno nižje cene, sem ga vzel iz principa, kot protest proti proizvajalcem, ki telefone prodajajo za previsoko ceno.

Najbolj me preseneča, da je telefon dejansko lep, praktično neopazen. Zakaj kupujemo telefone s kakovostnim kovinskim ohišjem, če jih takoj oblečemo v odvratne ovitke, mi sicer ni jasno, ampak če se pražnje oblečem, ga prestavim v usnjen etui, a ga moram pred vsako uporabo vzeti ven in upati, da mi ob tem ne bo padel na tla.

Pri prejšnjem telefonu so mi bili všeč fizični sistemski gumbi, ki jih zdaj nima praktično noben boljši telefon. Ne vem zakaj se s takim veseljem izogibajo knofov. Fizična tipka bi prišla prav tudi za sprožilec fotoaparata, saj redno fotografiram z rokavicami in, četudi so prilagojene tapkanju po zaslonu, so nerodne, in težko zadanem piko. Nekaj motečih kitajskih posebnosti sem uspel ukrotiti in zdaj me še najbolj moti , da nikdar ne vem kje je spodaj in kje zgoraj. In da moram vsem razlagat, da je telefon, kot so slišali že večkrat, res čisto OK.

Povsem druga pesem je prekleti Android. Prepričan sem bil, da bo sinhronizacija tokrat potekala brez težav, ne kot nazadnje, ko sem moral uvozit stike z Nokie oziroma z računalnika. Oh, kako sem se spet motil o usposobljenosti Googlovih programerjev! Sinhronizacija je povzročila popolno zmedo in čeprav sem imenik urejal pozno v noč, še zdaj nisem prišel k sebi. Zadnjič na primer nisem mogel poslati SMS-a, ker ga telefon ni našel, čeprav je bil stik vnešen. Sklepam, da so shranjeni na različnih lokacijah, od telefona do obeh Googlovih računov, pri čemer sistem ni dovolj pameten, da bi jih združil ali vsaj našel tistega, ki ga iščem. Skrbelo me je, da se to dogaja samo meni, ampak sem slišal za več primerov, poleg tega pa zagate ni razumel niti računalničar – eden tistih, ki jih imam za resno sposobne, ker se ukvarjajo še s čim drugim kot s postavljanjem spletnih strani.

Verjetno bi morali Kitajci izumiti tudi svoj operacijski sistem.