Megla, veter, Stol

Tak je Stol v lepem vremenu:1

Kadar grem gor jaz, je tak:

V nedeljo so napovedovali pooblačitve iz smeri juga, popoldne naj bi v južni Sloveniji tudi že deževalo. Zato smo šli na sever Slovenije. Zato smo šli zgodaj zjutraj. Takrat, ko sosedje hodijo domov. Smer: Završnica. Cilj: Stol (2236 m), najvišji vrh Karavank. Začeli smo še v temi.2 Od Završniškega jezera nekaj minut po makadamski cesti za Valvasor, potem pa levo, čez pašnik in čez potok in čez pašnik …

… in na Valvasor, žirovniški hišni hrib, kjer vzpon na Stol začnejo pusiji.

Nad Valvasorjem se že vidi Bled. Z juga prihajajo oblaki dosti prej, kot so napovedovali meteorologi.

Gor sva šla čez Žirovniško planino.

Nisva še bila 2000 metrov visoko, ko se je z avstrijske strani privalila megla. Bliskovito.

Zgornjesavska dolina, zadaj Julijci v oblakih:

Malo višje je pritisnil še veter.

Prešernova koča na Stolu očitno nima zimske sobe, pa saj sva raje nadaljevala brez ustavljanja. Na vrhu veter, da sem se komaj oblekel. Zgoraj sva srečala dva osebka, oba ženskega spola. Moja teorija, da se s športom večinoma ukvarjajo samo še ženske, se potrjuje iz dneva v dan. Razgled? Nič.

Koča. 2174 metrov.

Dol sva šla čez Zabreško planino. Daljša, bolj turistična, a tudi bistveno lepša pot.

Tokrat sta planšarica in planšar na Zabreški planini ordinirala, ne tako kot prejšnjo zimo, ko smo se vračali z Ajdne … gospodarica nama je predpisala ruševec. Dober šnops, malo povleče na medico, malo na grenčico. Potem pa v Završnico, ne naravnost skozi gozd kot nazadnje, ko so vsi zatrjevali, da obstaja pot, a smo potem rili po nekem pragozdu, ampak po konvencionalni, že znani poti – pod Žirovniško planino do Valvasorja in nazaj v Završnico.

Če začneš na Valvasorju, ni Stol noben bavbav, iz Završnice pa je približno resna tura, po kateri se že veseliš sezuvanja gojzarjev. Vsega skupaj slabih sedem ur. Doma smo bili že pred tretjo uro.

1. Fotografirano januarja letos. [↩]
2. Naslednji dve fotografiji sem posnel nazaj grede. [↩]