Medvedova runda

Deset zjutraj, megla, enajst stopinj, kratke hlače. V od daleč obetajoči kafeteriji sredi Iga, ki je dajala celo vtis prestiža, se je majalo petnajst brutalno vinjenih Ižancev. Seveda so lajali, kaj ne bodo! Tujec v kolesarskih hlačah, z obritimi nogami in biciklom, vrednim več od njihovih štirikolesnikov. Eden je padel, ker je zgrešil stol. Ko je drugi v slogu dolenjskega supermana obležal na šanku, mu je tretji več minut neartikulirano tulil v uho, ostali pa so se kruleče krohotali. Vesel sem bil, da sva odnesla celo kožo, v primerjavi s tem bodo medvedi med Kureščkom, Blokami in Rakitno kot prijazni mucki.

Ne samo krožišče, na Igu imajo tudi semafor! Po nekaj minutah vzpenjanja proti Kureščku je vendarle zasijala vedra modrina, Barjani pa so se še kako uro kopali v megleni kopreni. Po tednu dni kolesarskega trpljenja in razbolele riti sem se na biciklu kočno počutil domače, poskočno. Škrilje, Golo … Zapotok, spust v Rob … Krasne ceste, neprometne, razgibane, z nekaj zahrbtnimi ovinki. Kot opažam, so odgovorni s cest nehali odstranjevat pesek. Ko se kolesar razmontira po napokanem asfaltu, bodo napisali, da ni prilagodil hitrosti. Odgovornost upravljavca cest? Kje pa! Sami ste si krivi, ker na cestah, ki jih plačujete, pričakujete brezhibno stanje!

Še lepši je vzpon iz tiste od vseh pozabljene doline na Bloke. Na planoti se vasem praktično izogneva. Spusti niso dolgi, vzponi pa tudi ne, a slednjič prideva v Begunje pri Cerknici. Skoraj neverjetno, še kar ni prišlo do incidenta z avtomobilom! Na Rakitno sva se povzpela malo naokoli. Za hec, ker je bila senca ugodna, naklonina primerna, asfalt oprijemljiv in gladek kot lepo grajena Brazilka po depilaciji, sem pohodil. Brez števca, pulzmetra in brez konkurence se človek na cesti, prekriti z jesenskim listjem, počuti kot svetovni prvak …

Z izjemo makadamskega parkirišča je Rakitna ob jezeru videti kot evropska zgoda o uspehu. Za jabolčni štrudl od babice lahko babici mirno podelim deset točk od desetih, tja se še vrnem.

Medvedova runda je malo prekratka za tako lep dan, pa sem jo podaljšal. V Borovnico, na Vrhniko, čez Veliko Ligojno v Žažar, na Vrzdenec, v Horjul, na Dobrovo in v Podsmreko, pogledat, kako se peljejo, tisti, ki za to dobijo denar.

Že skoraj doma sem srečal Tomaža, in se z njim prekobalil čez Preval pod Toškim čelom. Seveda ni šlo brez: na spustu v Podutik se je končno pojavil zmene, ki je pomešal levo in desno stran ceste in bi me lahko tudi ubil. Potem bi verjetno napisali, da nisem prilagodil hitrosti.

Ne vem kdaj sem nazadnje prevozil – skoraj – 150 kilometrov. Zdaj bom spet obul superge. Kolesarstvo je lep šport. Če ne padeš, se ne poškoduješ. Če tečeš, ne padeš, ampak se vseeno poškoduješ. Že pred časom me je zjebal plantarni fasciitis. Osnovni načrt za ljubljanski polmaraton sem torej nekoliko prilagodil. Kar bo, pa bo. Mogoče bom v žep za vsak slučaj vtaknil Urbano.