Med dinozavri (1995)

Preberete si lahko še eno grozljivo besedilo. Najhuje je, da sem uporabil kateri in le-ta. Žalostno je, da tako pišejo tudi mnogi odrasli. Zato, ker se bolje sliši, so mi povedali. V zagovor lahko povem, da je bilo to pred dvajsetimi leti, takrat, ko so me blazno zanimali dinozavri in sem bil prepričan, da jih bom izkopaval, ko bom velik. Zdaj mi je za te živali prav malo mar.

3. šolski spis
Med dinozavri

Ko smo šli v Kamnik, kjer imam bratranca, se mi je zgodilo nekaj čudnega. O tem dogodku vam bom pripovedoval v nadaljevanju.

Šli smo v Kamnik, kjer je moj bratranec praznoval četrti rojstni dan. To je bilo avgusta in bilo je zelo vroče. Šel sem se hladit v senco, katero je metala garaža. Nad garažo je podstreha, iz katere so prihajali brenčeči glasovi. Povzpel sem se po stopnicah in se zagledal v prašno podstrešno sobico. Brnenje je postajalo vse glasnejše.

»Aha, glasovi prihajajo iz tistega prašnega ogledala.« sem si rekel in odšel do zaprašenega ogledala. Ko sem stopil čisto k njemu, me je potegnilo skozi šipo.

»Na pomoč!« sem zavpil. Vleklo me je skozi temo in čez približno pol minute sem trdo pristal na zadnjici.

»Kje sem? Tole se mi ne zdi prav nič znano. In nikjer ni rastlin. Prava puščava.« sem si rekel in splezal na visoko skalo, ki je bila za menoj.

Pogledal sem na vse strani in zagledal nedaleč stran velikanskega kuščarja, ki je imel dolg vrat in še malo daljši rep. Žvečil je liste, ki si jih je napulil od osamelega drevesa.

»Saj to je – dinozaver. Po vratu in repu sodeč, bi rekel, da diplodok. Ali pa mamenhizaver.« sem začudeno šepnil predse. Če ne bi toliko bral o dinozavrih, potem bi si sedaj mislil, da je malo čudna žirafa.

Skočil sem iz skale in se odpravil na pot do dinozavra. Ko sem bil oddaljen od dinozavra manj kot deset metrov, me je le-ta opazil. Toda ni se zmenil zame. Pogledal je v daljavo, nato pa je začel puliti iz drevesa listje.

Nenadoma sem zagledal nedaleč od sebe kakih dvajset manjših dinozavrov. Bili so malo višji kot jaz. Na nogah pa je imel vsak velikanski krempelj.

»Deinonihi! In proti nama tečejo! Presneto, ne bi rad da me tile dobijo v svoje ogromne kremplje.« sem si prestrašeno šepnil in stekel.

Deinonihi si upajo napasti tudi veliko večje od sebe. V čredah se poženejo na svojo žrtev in jo s kremplji razmesarijo.

Diplodok je nenadoma zatulil in začel teči za menoj. Bil pa je zelo počasen in deinonihi so ga ujeli še predno je pretekel petdeset metrov. Deinonihi so skočili nanj in mu zasadili kremplje globoko v telo.

Diplodok je skakal in opletal z repom. Eden od vsiljivih krvoločnežev je zaradi udarca z ogromnim repom odletel kakih deset metrov vstran.

Obrnil sem se stran in začel premišljevati. Le kako bi prišel nazaj na praznovanje še predno bi opazili, da me ni.

Tedaj pa je zabrnelo in zopet sem se znašel v podstrešni sobici.

Aha, najbrž te, ko si zaželiš, da bi spet prišel nazaj, kar samo potegne v tvojo dobo,« sem si rekel, skrivnost pa obdržal zase.

Izvirnik: Med dinozavri