Med arganovimi drevesi

Dan počitka mi je očitno dobro del, kajti noge so se včeraj prvič letos vrtele vsaj približno tako kot se spodobi za kolesarja. Pred etapo v enoličnem puščavskem svetu, ki me je še najbolj spominjal na filmske prizore v Nevadi, smo se v Desert Soulovem tovornjaku preselili na vzhod na jugovzhodne obronke Anti-Atlasa. Pred tem smo se ustavili v Rissaniju, nekoč enem glavnih izhodišč za pot čez Saharo.

Zelo dobro, da smo tam pognali uro ali dve dragocenega časa, kajti od vseh mest doslej, vključno z Marakešem, mi je bilo tu najbolj všeč. Potem ko smo – s težavo – odgnali težake, ki so se na nas nalepili še preden smo sploh parkirali, je bilo doživetje mesta na semanji dan vrhunska izkušnja, ki jo bom raje opisal kdaj drugič. Toplo priporočam francosko kavarno pri nogometnem igrišču, kjer se je Mustafa res izkazal in če bom tam še kdaj, bom verjetno prespal kar v njihovem hotelu, ki je srednje zanikrn, a snažen, z odlično teraso. Kot lahko vidite, sem mož z največjo brado … verjetno v celem Maroku.

Skozi pokrajino stepskega videza smo se v motnem ozračju med skalnimi griči in nekoiko resnejšimi gorami pripeljalji v M’sicci in malo naprej razložili bicikle na precej razdrapanem kolovozu, ki je med arganovimi drevesi vodil na jug in potem čedalje bolj zahodno.

Zapeljali smo se tudi okoli manjše peščene sipine.

Mimo pokopališča.

Teren sekajo piste s precej dolgimi mivkastimi odseki. Zdaj smo potovali skozi neizprosno pokrajino, kjer skoraj ni bilo več dreves. Vroče niti ni bilo, toda sonce, ki žge skozi megličasto kopreno, je neizprosno, zrak pa tako suh, da bi bil brez vazelina verjetno že po enem dnevu grd kot Donatella Versace ali Urška Čepin takoj po operaciji.

V vasici Ksar Achbarou smo pomalicali in dosegli, da so samo za nas odprli vaški bar.

Pod vasjo je simpatična oaza.

Pojma nimam, kako se imenuje reka, ob kateri smo po brezpotju nabirali defekte.

Navsezadnje smo jo uspeli prečkati ne da bi se zmočili.

Pionirska kolesarska odprava ob reki nam je vzela kar nekaj časa, tako da smo se na cilj raje podali po asfaltirani, a le malo prometni cesti.

Pokrajina je na tej strani precej bolj simpatična.

Psihopat:

Oaza pri Alnifu:

Zadnjih trinajst kilometrov je bilo peklenskih: popolnoma ravna cesta se počasi vzpenja po grobem, počasnem asfaltu, in seveda je pihalo v fris, tako da sem raje izklopil razum in popeštal kolikor je šlo, da je bilo pač čimprej konec.

Spali smo v nekoliko hecnem, a udobnem hotelu s simpatičnim bazenom, kjer so postregli najboljšo večerjo doslej: kuskus, kofte (ki jim Bosanci pravijo šufte) in kuhano zelenjavo v tažinu. Kaj takega! Ta dan smo se kar lepo zaprašili.

Spali smo torej približno 126 kilometrov pred Zagoro, vrati v puščavo, od koder je še 52 dni do Timbuktuja.