Mečarica

Že lep čas sem si želel speči file mečarice, ki se v vsem svojem surovem razkošju redno ponuja v ribarnici pod Plečnikovimi arkadami. A Lisica je bila vedno precej odločno proti, tako kot proti fileju tune, ki sem si ga pred časom privoščil, ko sem bil sam doma. Dober je bil. Danes sem bil za kosilo spet prepuščen samemu sebi … in sem si privoščil mečarico. 350 gramov te krasne živali.

Živali, ki Lisice očitno nikoli ni preveč navduševala.

Ko sem ji po telefonu omenil kaj se pripravlja …. pa spet nekaj ni bilo prav. Ker to se ne spodobi, da bi jedel file mečarice brez nje, če so pa v hladilniku tudi ostanki sira za žar. Sira za žar. Olimskega. Kot da bi bil vegetarijanec ali kaj podobno bizarnega. Človek jih mora imeti rad, ženske.

Verjetno je kar prav, da človek najprej naredi poskusni obrok in šele potem poteši ženske želje. Sploh za prvič je bila, čeprav se kos ni izkazal ravno za optimalnega, riba odlična, lepo pečena, a sočna kot se spodobi. Začinil sem jo še s suhim čilijem in rdečo papriko ter si zraven postregel pire in brstični ohrovt. V primerjavi s tuno je mečarica kot meso v primerjavi z žagovino. Žal sem vse pojedel še preden sem se spomnil fotografirati. Če mi sledite na Instagramu, si lahko ogledate kvečjemu del postopka toplotne obdelave.

Jutri bo ženska doma in bova kosila pravo moško hrano: kožarice s kislim zeljem in ajdovimi žganci.