V Marakešu se vam verjetno ne more zgoditi nič hujšega kot to, da vam na trgu Džema’ el-Fna za vrat vržejo dve kači, iz rok izpulijo fotoaparat, ki se ga naučijo uporabljati v dveh sekundah, in vam za takšno fotografiranje skušajo zaračunati dvesto dirhamov oziroma okoli dvajset evrov. Navsezadnje sem mu dal pet dirhamov, češ da storitve sploh nisem naročil. Nekoliko lažje se je izogniti tistim, ki za podobno ekscesne zneske ponujajo fotografiranje z opicami, ki jih na željo turista tudi preoblečejo. Zanimivo je, da imajo očitno na voljo praktično vsa mogoča oblačila. “Ni mi všeč dres Barce, navijam za Real Madrid,” reče turist. In opica ima čez dvajset sekund madridski dres. Pazite samo, da vas ne poščije!
Če slučajno ne verjamete, da sem bil tam, to je mošeja Koutubia.
Vreme je jasno, zrak sicer ni blazno vroč, a sonce žge kot tisti grelci na zimskih vrtovih slovenskih bifejev, tako da smo kljub uporabi krem opečeni kot Nizozemci po prvem dopoldnevu na turški plaži. Tisti, ki so pametni, oblečejo dolge hlače in majice. Konec koncev je okolica v Atasu videti kot da bi se vozili po Mongoliji.
Sneg na zgornji fotografiji ni privid. Prvi dan smo začeli kolesariti več kot 2000 metrov visoko, kjer je bilo še nekaj dni nazaj precej snega, a se je obdržal le v zaplatah in v nedeljo je bilo že dovolj toplo za kratke rokave. Rose Psycho Path me dobro nosi, po hotelskih kuloarjih se govori, da sem dobil vzdevek Puščavski vihar. Miran Stanovnik je moral za svoj vzdevek odpeljati nekaj Dakarjev.
Tukaj se mi mudi na piknik.
Videti je kot Afrika …
Ait Ben Haddou je krasno utrjeno mestece, kjer so snemali celo vrsto filmov. Vpis na Unescov seznam kulturne dediščine znajo izkoristiti tudi lokalni paglavci, ki turistom čez reko pomagajo tako, da jih grabijo za roke. Če jim uspe, da se vas dotaknejo, boste morali bržkone nekaj plačati.
Ait Ben Haddou seveda morate videti in fotografirati, ampak še bolj zanimiv je bil ogled 300 let stare kasbe Amridil, ki je nekaj tako posebnega, da so jo natisnili na bankovec za petdeset dirhamov.
Tik ob stari kasbi je še v enakem slogu iz blata in slame zgrajen nov hotel, kjer smo prenočili s pogledom na staro kasbo.
Tale Desert Soulova beštija nas prevaža med etapami.
Včeraj je bil dan precej bolj razgiban kot v prvi etapi, tako da je moral svoje sposobnosti pokazati tudi Psycho Path.
Hecali smo se ob reki Dades, malo tik ob bregu …
… malo kar v strugi, malo v oazah in malo na mostovih, kjer se vozijo samo psihopati.
Ne vem če bom zdržal, ampak za teh štirinajst dni se skušam odklopiti od vseh vplivov imperializma, vsaj kar se tiče kulinarike. Za zdaj se uspešno izogibam kokakoli in alkoholu. Oboje nadomeščamo z izvrstnim pomarančnim sokom, kakršnega pri nas sploh ne dobite niti za tri evre, v Marakešu na glavnem trgu za točno 4 dirhame (40 centov) drugod pa za kakšnih šestnajst dirhamov več, in z maroškim šajem, ki ga pripravijo iz zelenega čaja in mete ali drugih začimb in ga potem takole teatralno natakajo v kozarčke.
1 komentar
Odlično! Čakam nove zapise in fokte. Tisto ‘teatralno’ nalivanje čaja ima svoj namen. Tako se hladi čaj.