Mala kraška epopeja

Na Vremščici sem bil več kot deset let nazaj pa še takrat s kolesom in ker sem bral, da naj bi čez vikend burja pojenjala, se je zdel to kar dober nedeljski izlet. Da se ne bi spet dlje vozili kakor hodili, sem izbral najdaljšo pot, ki se začne pri parkirišču Škocjanskih jam v Matavunu, tik pred odhodom pa sem ugotovil, da lahko narediva krožno turo in se vrneva po soteski Reke.

Do vznožja sva se morala sprehoditi kar daleč. Prvi del poti po učni poti pri Škocjanskih jamah, ki postreže s spektakularnim razgledom na dolino, Škocjan in seveda naš cilj.

Potem pa daleč okoli doline Reke, čez divaško letališče in po ravnici jugozahodno od Vremščice.

V klanec sva tako zagrizla šele po poldrugi uri hoje. Če prav razumem, sva se med zaplatami snega pravzaprav vzpenjala na Gabrško goro in ne na Vremščico, ki je sosednje pogorje. Zlovešče je zavijalo že na gozdnatem vznožju, višje na pobočju, kjer se svet odpre, pa je postalo kar zabavno neprijetno vetrovno. Za nama se je vzpenjal še nekdo, a je bržkone obupal, saj ga potem nisva več opazila.

Na grebenu je bilo že malo bolje, razgled na Julijce pa kot bi ga naslikali.

Počasi sva začela srečevati druge pohodnike, ki so šli gor po krajši in predvsem precej manj vetrovni severni poti iz Senožeč. Pod vrhom je bilo že skoraj preveč obljudeno. Žal nisem fotografiral pacienta, ki je na ta teren prišel – s smučmi. Italijan. Občutek sem dobil, da sploh ne ve kaj počne. Očitno se mu z dilcami ni zdelo škoda drsati po kamenju ali pa je blefiral, kot če padeš na gobec, potem pa skušaš dajati vtis, da si nameraval narediti točno to.

Snega je bilo za vzorec, a dovolj, da so čevlji premočili.

Tale je kar borec.

V teoriji dobi burja pravo moč nižje na pobočju. Na vrhu je bilo res kar prijetno, a zaradi tveganja ozeblin nismo ostali predolgo.

Po isti poti smo se spustili do razpotja na prevalu, kjer sva morala sprejeti težko odločitev ali naj se vrneva po isti, žal nekoliko dolgočasni poti ali vendarle po soteski Reke. Po planinskem smerokazu sodeč naj bi bilo do Škocjanskih jam štiri ure, torej več kot gor grede. To se mi ni zdelo prav verjetno, zato sva kljub tveganju ozebline druge stopnje zavila levo, torej po daljši poti. Trdil sem, da prste izgubljajo alpinisti, ki se soočijo z nepredvidenimi razmerami v Himalaji in da se kaj takega ne more zgoditi zaradi premočenih stopal med izletom na Vremščico.

Pot je bila najprej kar ugodna. Nad glavami so ječale krošnje oguljenih dreves, ki so se v vetru opirale druga na drugo, a piša do tal niso spustile. Potem je pot manj ugodna, dva kilometra vodi celo po asfaltirani cesti, ko z nje skrene, pa so markacije postavljene na precej nevidnih mestih.Prvič sva zgrešila bolj, drugič pa manj. Prvi jager, ki sva ga bila povprašala za pot, me po mojem sploh ni razumel, nekako se mi je v glavi zavrtela melodija z bendžom, za drugega, ki sva ga srečala čez pet minut, ko sva se že znašla, pa legenda menda pravi, da daje natančna navodila za pot še danes. Kakorkoli, pri železniški progi nama je bilo spet vse jasno.

A morala v enoti je že drastično padla, tako kot tudi zaupanje v navigatorja. Zaradi prijazne opazke »ne vidim vseh markacij, a lahko še ti gledaš, pizda,«, ki je bila v skladu z logiko nežnejšega spola tolmačena kot »zaradi tebe sva zgrešila«, je celo prišlo do skorajšnjega upora. V pomoč pri motivaciji niso bili niti planinski smerokazi, ki so vztrajno sporočali, da je podatek o štiriurni poti bolj ali manj realen. K sreči vsaj ni bilo težav z ozeblinami – razen, če je morda prišlo do zadnje stopnje.

Najlepši del poti se je šele začel. V Famljah, odročni vasi, kamor verjetno nikdar ne boste stopili po naključju, se steza spusti tik ob Reko. Kljub nenavadni zamisli, da bi morala zaviti levo, sva šla vseeno s tokom navzdol, kajti bolj logična je domneva, da se reka v jame spušča in ne vzpenja … je pa res, da je utegnilo biti ugotavljanje smeri toka nekoliko zagonetna naloga.

Na dnu soteske je bilo po moji oceni kakšnih pet stopinj Celzija manj. Steza postane precej divja, mestoma skoraj neopazna, na dveh strmejših odsekih so celo napeli jeklenico. Soteska se vztrajno oži, stene so čedalje bolj skalnate in strme, ruševine visoko na robu pred nama pa so se zdele kot neverjetna prikazen. Malo naprej me je presenetil še spodmol.

Pot se potem v z lesom utrjenih ključih vzpne po skoraj navpičnem pobočju, po mojem kakšnih 50 metrov visoko na rob soteske, kjer se je izkazalo, da ruševine niso prikazen, ampak pravcati grad. Školj. Sem zapah na rešetkastih vratih odpahnil? Kajpada! Grad naj bi bil star okoli 600 let, kot dokaj udobna rezidenca pa je funkcioniral do začetka 19. stoletja, ko je bil še v lasti plemiške rodbine Rosetti. Potem ga je kupil lokalni poštni mojster, a ker poštarji očitno z luksuznimi nepremičninami nimajo prav bogatih izkušenj, je verjetno grad propadel še preden bi ga uspeli porušiti revolucionarji.

Ko naju je spet ogrelo sonce in je bila cerkev sv. Kancijana v Škocjanu skoraj na dlani, me je nekoliko presenetilo, da se pot spet spusti prav do reke. To je spet zbilo moralo, lahko bi celo rekel, da je prišlo do apatije, sploh zato, ker je zadnji del poti iz soteske v Škocjan vodil precej daleč naokoli. To je to.

Prsti so ostali na nogah, prišlo ni niti do mehurjev, po celem dnevu neprijetnih presenečenj in domnevno nevarni vožnji domov pa so mi k sreči vsaj uspeli zrezki, ki sem jih bil mariniral že prejšnjega večera. Zaradi izvrstnih razgledov z Vremščice in divje soteske Reke sicer pot vseeno priporočam vsakomur, ki je pripravljen prehoditi 25 kilometrov ne da bi srečal eno samo okrepčevalnico. Mahničev hitroprehranjevalni polindustrijski obrat pri Škocjanskih jamah je pa v zimskem času tudi zaprt, tako da pozimi odpade tudi pivo na cilju. Če že ne v Mahničevo bazo v Kozini, kjer se nikdar nisem počutil prav dobro sprejetega, se je verjetno najbolje zapeljati v Divačo kjer svav gostilni stare šole že zjutraj spila kavo, popoldne se pa nisva vrnila, ker tudi tam nisem dobil občutka pristnega gostoljubja, morda so bili nekateri domačini razpoloženi celo nekoliko hostilno. Ah, človek mora imeti rad te primorske lokalpatriote!