Ljudi na povodce

Moralna panika ob vsakem pasjem napadu me dolgočasi, ne zato, ker bi bil kot lastnik psa pasme, ki po nekaterih senzacionalističnih teorijah velja za eno najnevarnejših, užaljen, ampak zato, ker je, kot velja na splošno za vsako moralno paniko, popolnoma iracionalna.

Če ne bi imel pogostejših in intenzivnejših stikov s psi kot večina socialnoomrežnih analitikov, bi zlahka pomislil, da je večina psov krvoločnih in da človekovi najboljši prijatelji pravzaprav ogrožajo človeška življenja. Vsak zmene pozna nekoga, ki ga je ogrizel pes ali pa ga je skoraj ogrizel in bi tudi ga, če zmene ne bi odreagiral pravilno. V bran podvrsti Canis lupus familiaris, ki torej domnevno ogrožajo življenja naših otrok, našega največjega bogastva, se po robu postavljajo tisti, ki v nedogled ponavljajo, da ni kriv pes, ampak človek.

Tudi sam opažam, da po svetu hodi ogromno histeričnih psov, ki renčijo in lajajo na vse živo: A to se praviloma ljudem zdi smešno, ker se pač ne bojijo nekaj kilogramov težkih ščenet, ki jih je mogoče hitro utišati že s srednje močno brco. Opažam tudi, da so večji psi praviloma bolje vzgojeni: če bi ob vsaki priložnosti podivjali nemški ovčarji, dobermani, pitbuli in nemški bokserji, to ne bi bilo samo strašljivo za okolico, ampak tudi skrajno naporno za lastnike, ki psu ne morejo spodnesti tal pod nogami s tem, da preprosto potegnejo za povodec, kot to počno sprehajalci srboritih ščenet.

Ob tem bo že držalo, da izvorna težava ni v psu, temveč v človeku. A ne le v tistem, ki je psa vzgojil in z njim živi. Na splošno je odnos ljudi do psov neverjetno slaboumen. Psov se nekateri bojijo kot hudič križa, drugi pa bi bili pripravljeni dobermanu vtakniti roko v gobec in ga ob tem trepljati po glavi. Redno srečujem tudi ljudi, ki niso sposobni prepoznati niti osnovnih znakov pasjega vedenja, kar bi moral biti del splošne izobrazbe, da ne rečem funkcionalne pismenosti

Ne trdim, da je moja psica najbolje vzgojeno pasje bitje v Ljubljani. Teritorialnost in nezaupljivost nista vedno simpatični vrlini in ker je po lastniku privzela še nergavost in težnjo, da pove tisto, kar misli, moram biti ob srečanju s primitivci, pijanci, narkomani in sitnimi starimi ženskami kar previden, še posebej na njenem teritoriju, kjer precej slabo prenaša tudi neznane in slabo uravnovešene ali preveč in premalo ponižne pse. Z očmi na hrbtu lahko na to vplivam tako, da njenega nelagodja marsikdo niti ne opazi in navsezadnje večina znancev trdi, da je Pippa eden najbolj pridnih psov.

Ne morem pa vplivati na vedenje drugih ljudi, denimo na tiste osladneže, ki trdijo, da jih imajo psi blazno radi, a vseeno psico dražijo na vse mogoče absolutno neprimerne načine, čeprav jim z vsemi znaki nelagodja in potem še agresivnosti kaže, da naj jo vendar pustijo pri miru. Pogosto v teh primerih ne pomagata niti vljudna prošnja in opozorilo, ampak jih moram dobesedno nadreti, naj jo že vendar pustijo pri miru. Potem si mislijo, da sem kreten. In če psica zarenči, si verjetno mislijo, da sem kreten z agresivnim psom.

Praviloma psi ne pogrizejo vseh, ki jim pridejo na pot, ampak tiste, ki jim gredo na živce. Jasno, za neuravnovešene pse je lahko dovolj že malenkost, a ljudi, ki gredo psom upravičeno na živce, je ogromno, tako da se pogosto toleranci teh štirinožnih bitij samo čudim. Če paglavec brcne psa v zadnjo plat, je jasno, da bo žival podivjala v trenutku, ko vidi kakšen pezde jo je napadel. To je sicer ekscesen primer, ampak ljudje tudi ne razumejo, da psom ni prijetno, ko jim strmijo v oči, ko pred njimi izvajajo nenavadne gibe ali se jih dotikajo po nepotrebnem. Še zdaj ljudje naklonjenost psov pridobivajo tako, da jim pred gobce molijo roke in se jim vsiljujejo na vse mogoče načine. Psa se seveda ni treba bati, a tudi ni treba misliti, da bo mirno prenašal teženje.

Seveda pa je skoraj vsak napad psa na človeka nedopusten in za vsak napad je odgovoren lastnik, ki psa ni imel pod nadzorom – niti s povodcem niti kako drugače. A v teh debatah ljudje vedno pozabljajo, da morda pes ni podivjal niti zaradi samega sebe niti zaradi lastnika, ki je lahko čisto normalen, samo da psa ni navadil na strpnost v vseh mogočih situacijah. Jaz na primer Pippe nisem navadil na pustne šeme, zato znori ob vsakem pajacu, ki ji pride na pot.1 Seveda najbolj moralizirajo tisti, ki niso sposobni razviti normalnega odnosa do živali.

In da ne bo pomote: kdor pusti, da njegov pes napade kogarkoli in potem še spizdi, je seveda zrel za zapor, ker ni sposoben razviti normalnega odnosa do kogarkoli.

1. Kar je lahko tudi smešno, predstavljajte si, ko v beg požene Kuponka, ki vas nadleguje s tistimi letaki za popuste. [↩]