Ljubljanaland

Že zadnjih nekaj let se mi dogaja, da v prostem času tudi cel teden ali dva sploh ne vstopim v ožje ljubljansko središče, prvič zato, ker dovolj vsebin najdem na Viču, drugič pa zato, ker mi gre gneča neizmerno na živce, toliko bolj zaradi zanimive ljubljanske tendence po organizaciji preglasnih masovnih dogodkov, kot je bil na primer kopališki dan na Kongresnem trgu. Vendar me še najmanj motijo turisti in turistke, v katerih so nekateri, nad avtohtono ljubljansko ponudbo razočarani kolegi razpoznali zanimiv potencial za svetopisemsko spoznavanje tujih kultur kar na domačem terenu.

Me pa ne preseneča, da urbani zagovedneži, kot ljubkovalno kličem ljubljansko malomeščanstvo, že ustvarjajo paniko zaradi naraščajočega števila turistov, zaradi katerih v središču najlepšega mesta na svetu^™ na letnih vrtovih zmanjkuje prostora, in ki naj bi bili krivi, da so cene pijače šinile v nebo, kar velja tudi za cene najemnin stanovanj, ki jih vsak kolikor toliko neoliberalistično naravnan meščan raje oddaja prek servisa Airbnb, kot da bi socialno-čutno skrbel za malomeščansko rajo, ki misli, da je življenje v središču mesta poceni in malodane človekova pravica.

Dovolj pove izjava za Dnevnik Zlate Sašek, ki s sestro na Gornjem trgu živi že 58 let: »Včasih je bilo povsem drugače, ulica je bila kot neka mala vasica. Danes niti perila ne sušimo več na prostem.« Tako Ljubljano razume urbani zagovednež: kot mirno vasico, kjer lahko modrce suši na prostem.

Urbani zagovednež, ki na ulicah svojega mesta na načelni ravni izreka toplo dobrodošlico nevidnim stotinam migrantov in beguncev, bo na vrhuncu turistične sezoni ob pogledu na tukaj in sedaj polno Petkovškovo nabrežje v skrbi za svojo malomeščansko usodo pozival k razmisleku o morebitnih negativnih posledicah množic turistov. A na načelni ravni ni to nič drugega, kot na vljudni način artikulirana krilatica nekega bohinjskega kmetavza, s katerim sem se pred leti pogovarjal o turizmu: »Kuga pa mam od teh kurčevh žabarjov, sam serjejo pa ščijejo mn tuki gor.«

Toliko o pregovornem slovenskem gostoljubju, o katerem imam enako mnenje kot o pregovorni slovenski pridnosti: da je navaden mit. Morda je Slovenec gostoljuben, ko pride na obisk teta. Ko pride na obisk tujec, pač takšnega občutka nimam.

Kot vsaka gospodarska dejavnost, tudi turizem prinaša tudi negativne posledice in občasno tudi jaz dobim občutek, da je mesto nekakšen zabaviščni park. Toda za slabo počutje Ljubljančanov v domačem mestu niso krivi turisti ali zavod Turizem Ljubljana. Ko sem pred tremi leti igral turista v domačem mestu, sem se počutil odlično, česar pa žal ne morem trditi za ljubljanski vsakdan.

Vse lepo in prav, nabrežje Ljubljanice je nabito polno, a ob enih zjutraj moja generacija ugotovi, da gre lahko samo še spat, razen, če se slučajno kaj dogaja v Sputniku. Čopova ulica je postala avenija fast fooda, ki se po Miklošičevi nadaljuje do Kolodvora, ob posebnih priložnostih pa po balkanski hrani smrdi celo mesto. V krščanskem delu Evrope ne najdemo mesta, kjer bi bilo decembrsko vzdušje tako odvratno ne-božično kot v Ljubljani. Gneča na Odprti kuhni ali na pivsko-burgerskih feštah, ki so sicer izvrsten turistični produkt, je za moj okus nevzdržna in cene previsoke, da se ne bi raje nahranil na udobnem vrtu najbolj znane viške gostilne.

Življenje v strogem mestnem središču verjetno nikjer ni posebej prijetno in verjetno je še manj prijetno v Ljubljani. Res pa je tudi, da so četrti izven strogega središča običajnih mest ponavadi precej bolj živahne kot v Ljubljani. Ko smo pred časom okrog enajstih zvečer obtičali sredi Bežigrada, sem recimo dobil občutek, da bi bila edina ustrezna animacija zabadanje igle v krvožilni sistem. Center res težko požira vso to množico ljudi, vendar ob redkih izletih nisem dobil občutka, da bi prevladovali tujci. Verjetno je čas, da Ljubljana postane večja. Tudi z zagotavljanjem vsebin izven strogega mestnega središča.