Lisica na kolesu

Če povem po pravici, si nikdar nisem mislil, da bo kdaj prekolesarila več kot 60 kilometrov v kosu. Vse skupaj se ji je namreč zdelo nekoliko butasto. Pred dvema letoma je bila prepričana, da sem zaradi prekomernega uživanja kolesarjenja slabokrven, a je preiskava pokazala, ne le solidne, ampak celo nadpovprečno dobre rezultate. Sčasoma je ugotovila, da bo morala začeti kolesariti, sicer bo najina zveza žalostno propadla … zaradi kolesa.

Olimpijski duh

Navsezadnje je kupila vrhunsko, za njene potrebe idealno specialko, in šla nekajkrat na cesto tudi sama. To me je navdajalo z optimizmom, a predstavljal sem si, da je njen domet sto kilometrov na teden, kar je resnici na ljubo povsem zdrava mera ukvarjanja s športom. Na skupnih vožnjah sem sicer pričakoval jok, stok, škripanje z zobmi, kljubovanje, a ugotovil sem, da je kolesarjenje z žensko pravzaprav užitek. Letos je sicer enkrat prišlo do precej resnega konflikta, a je po mojem na koncu ugotovila, da sem imel spet prav. Na sproščenih vožnjah nisem sicer nič počasnejši kot bi bil sam, ko grem po svoje, pa ne sitnari več. Lahko bi rekel, da me začenja razumeti.

Kar kmalu je namreč ugotovila, da je kolesarjenje čisti užitek. Že lani sva naredila dva, tri daljše izlete, ki so sicer zahtevali sladko motivacijo v obliki kave in slaščic na romantičnih lokacijah, kot je denimo grad Strmol. Letos jo je zagrabilo še bolj. Mislim, da je bila prejšnji teden na kolesu štirikrat. Pripeljala se je na Rakitno. Začela je oblikovati svoj oblačilni slog. Na Instagramu razkazuje bojne rane. Ponosna je na bojne barve. Prejšnji petek je spoznala, da so vozniki avtomobilov kreteni. Danes se ji je utrnila solza, ko je začelo deževati, še preden se je odpeljala iz kafeterije. To je pravi duh! Olimpijski faking duh!

Samo brez panike

In v soboto je prvič v prevozila sto kilometrov. Za to priložnost sva se oblekla v slogu tistih večno zaljubljenih parov, ki se oblačijo v enaka oblačila. No, jaz sem vsaj poskrbel, da niso čisto enaka. Dotout zna.

Večjih težav ni bilo in ne bo več niti manjših, ko bo ponotranjila tisto, kar ve vsak pravi kolesar. Da se na začetku, včasih prvih pet minut, včasih celo prve tri ure, včasih šele po treh urah, in pogosto brez jasnega vzroka, kolesarka¹ počuti kot kup dreka. Kot da ne bo sposobna prevoziti niti pet kilometrov. Kot da prvič sedi na kolesu. Ampak, samo brez panike. Pohodite na prvi klanec in se vam bo odprlo!

In treba je jesti. In piti. Še posebej takrat, ko se vam hrana in pijača gnusita. Na kolesu se ne hranimo zaradi užitka, ampak ker se moramo.

Za vožnjo v gneči na Franji še ni pripravljena, mogoče pa jo bom jeseni prepričal v nastop na kronometru. Vzponi sicer niso njena specialnost, a bi lahko po mojem dobro odpeljala prvi, ravninski del po dolini.

Danes je predlagala, da bi pred zimo kupila trenažer.

Psihopatka.

Trasa: Ljubljana–Skaručna–Vodice–Kamnik–Mekinje–Stahovica–Kamniška Bistrica–Stahovica–Kamnik–Radomlje–Domžale–Dol pri Ljubljani–Dolsko–Podgrad–Ljubljana
Razdalja: 101 km
Višinska razlika: 500 m
Čas vožnje: 3 ure in 44 minut
Skupni čas: 5 ur in 42 minut
Maksimalna hitrost: 51 km/h
STRAVA

1. Velja tudi za kolesarje, a v tem primeru se mi zdi zabavna raba ženskega spola, kot to priporočajo fašisti s Filozofske fakultete. [↩]