Kupiti belo srajco … ni lahko

Oblačila kupujem kampanjsko. Ampak ne na zalogo, pač pa takrat, ko zaloge zmanjka. Spodnjih hlač nisem kupil že več let in jih ne bi še vsaj nekaj mesecev. Navsezadnje je za spodnje perilo poskrbela Lisica, čeprav je še pred kratkim trdila, da ne bo kot mamica, ki odraslemu moškemu kupuje gate. Na koncu je svoj poraz zapakirala v rojstnodnevno darilo. Da, za rojstni dan sem dobil gate. Šest kosov.

Zmanjkalo pa mi je tudi srajc, ker sem, za razliko od večine moških mojih let, v zadnjem času shujšal in so mi vse preširoke. Zdaj je moja postava, četudi krasna, precej neskladna. Od pasu navzdol sem videti kot grški olimpijci, od pasu navzgor pa precej bedno. Hlače sem pred časom prej kot v pol ure kupil v prvi trgovini. Dva kosa. Ene mi po krajšanju pristajajo kot ulite, kavbojke pa so sicer deset centimetrov predolge, deset centimetrov preširoke v pasu, tri centimetre preozke v mečih, a ravno prav široke okoli zgornjega dela okončin, da jih lahko nosim.

Kupovanje srajce je bilo zadnjič precej bolj zagatno.

V Maxi marketu, kjer sem dobil suknjič – zanimivo, z velikostjo suknjičev nikdar nisem imel težav –, sploh niso imeli moje številke. V Nami je bilo bolje, a se je kreatorju zdelo dobro monotonost bele srajce – od katere sicer pričakujem prav to, da bo monotona – razbiti s šivoma v prednjem delu, ki sta dajala vtis, da se je šivilja zmotila.

Prodajalka Svetovalka me je skušala prepričati, da je to imeniten dodatek. Na vztrajanje, da »me moti in mi ni všeč«, si je drznila izjaviti, da ta elementa podaljšata postavo. Še sreča, da zaradi nizke rasti nisem zakompleksan, sicer bi bil užaljen.

Druga bela srajca, ki se je kitila z vzorcem okoli notranje strani ovratnika in manšet, se mi je zdela nekoliko pretenciozna, a je bila edina alternativa. Do ugotovitve, da je prosojna kot kombineža. Kot da še nikoli nisem nosil srajce, me je prodajalka učila, da se pod srajco nosi spodnjo majico. A potem se pač vidi tiste butaste naramnice, med njimi pa dlakovje, s katerimi sem obdarjen vse do vratu.

Prepričevala me je, da tako pač je. Ni pomagala vljudna razlaga, da moja prejšnja bela srajca ni bila prosojna. Ni me hotela slišati, ko sem razložil, da se počutim kot butec. Da me moti, tudi če se skozi tkanino vidi spodnjo majico. Da sicer razumem, da ljudje raje kupujejo srajce iz tankih materialov, a da jaz raje kupujem srajce iz debelejših materialov. Ko sem ji povedal, da se mi zdi srajca pač grda in da me ne bo nikoli prepričala, me je začela tolažiti, kot da sem srajco že kupil.

Vmes je svetovala – ker niso imeli spodnje majice moje velikosti, vse so mi bile preširoke –, naj greva pogledati še na otroški oddelek. Bil bi užaljen, če se ne bi ob njej počutil tako superiorno. Vseeno me je mikalo, da bi epsko poživinil, ker me je z osladnostjo in slabimi štosi spravljala ob živce že od samega začetka, torej že več kot pol ure. Na koncu sem ji moral, vljudno, kolikor sem mogel, razložiti, da sem postal preveč slabe volje, da bi lahko kupil karkoli. A tudi to ji ni prišlo do živega. Svetovala mi je, da se oglasim jutri. Kot da bo imela naslednji dan boljšo ponudbo.

Na koncu me je žrla še Lisica, češ da se obnašam kot otrok. Da sem jo sramotil. Res sem se počutil kot otrok, ampak to je bilo zato, ker se je dvajset ali trideset let starejša prodajalka do mene vedla kot sitna mama, ki otroka prepričuje, da rdeča pesa sploh ni tako zanič. Sicer pa … preklemanske ženske! Če bi tisto, kar – zelo neposredno – rečem, razumela tako kot rečem, bi prihranili petnajst minut časa in veliko živcev.

Morala sva po avto in na drugo stran tega mesta z eno najbolj zahojenih ponudb oblačil. Tam sem dobil belo srajco, ki mi je prav, in ki ni videti kot oprava cenenega striptizerja. Dobil sem tudi spodnje majice. Na oddelku za odrasle.