V normalnem okolju bi kulturni praznik verjetno potekal v kulturnem duhu, a v Republiki Sloveniji je predvsem poligon za butalizme. Glede na to, da je težko stati, ker si kar naprej mečemo polena pod noge, bi se marsikdo utegnil vprašati kako je možno, da je ta narod sploh obstal. A ob tem je treba vzeti v ozir, da čedalje bolj radikalizirani oblikovalci javnega mnenja levih ali desnih nazorov te butalizme hote ali nehote pretirano izpostavljajo.
Kulturni praznik je tudi praznik fičfiričev
Kot da pravzaprav ni vseeno. Pa saj tudi res ni, sploh odkar lahko vsak fičfirič po družabnih omrežjih nadira in žali kogarkoli in kadarkoli, ne da bi se sploh trudil z argumentacijo. Ker v jeziku fičfiričev govoričijo in pisarijo tudi odločevalci in mediji, pa nas lahko res zaskrbi. V Cankarjevih časih je bilo vseeno, če so bili ljudje primitivci, ker se niso mogli izražati. Danes se pa lahko. In tudi se. Od butca, ki vrhunec kulture doživi na gasilski veselici, pa do plačanih spletnih komentatorjev in Janeza Janše.
Kulturni praznik se tako redno izkorišča za različne izpade. Ali umetniki pred Cankarjevim domom nadirajo ministra ali se režiser proslave pritožuje zaradi domnevne cenzure ali Vinko Möderndörfer v osrednjem govoru na proslavi nadira politike ali pa nagrade Prešernovega sklada dobivajo umetnice, ki nase med drugim opozarjajo z bizarnimi performansi.
Dojiti psa ali izrezati zastavo ter se z njo ogrniti tako, da razkriva nosečniški trebuh, se morda sicer komu zdi izvirno, a po mojem skromnem mnenju ne prispeva bistveno h kulturnemu napredku te družbe, kar bi sicer od umetnikov pričakovali, sploh od nagrajencev Prešernovega sklada. Seveda pa Simona Semenič in Maja Smrekar nagrad nista dobili zaradi fotografije z zastavo in (samo) zaradi fotografije psa, ki sesa žensko dojko.
Finančni … eee … kulturni boj
O tem domnevnem škandalu so pisali mediji, ki živijo od lažnih novic, oglašal se je Janez Janša in neko obskurno društvo je vložilo ovadbo ali karkoli že. Pa kaj potem? Domoljubno pizdenje zaradi domnevnega skrunjenja državnega simbola je še bolj bizarno od te umetnosti same. Verske fanatike še razumem, ko znorijo ob pogledu na fotografijo brezjanske Matere božje s podgano v naročju ali ob pogledu na goreči križ nad Strunjanom, tako imenovane domoljube pa malo manj. Če me vprašate kaj si mislim o razrezani zastavi, bi rekel, da je sicer ne razumem kot umetniško delo prav visoke vrednosti, da pa mi je umetnica vsaj razširila obzorja. Zdaj vem, da so domoljubna čustva očitno enako iracionalna kot verska. Tega si prej nisem predstavljal.
Zaradi podgan, psov, rdečih zvezd, gorečih križev ali domobranskih simbolov, če hočete, živce izgubljajo samo poklicni netilci takšnih in drugačnih javnih mnenj in seveda fanatiki, ki temu cirkusu sledijo in se zgražajo zdaj nad tem, zdaj nad onim.
Normalni ljudje se tovrstnim bizarnostim smejemo po bifejih, kar pa še ne pomeni, da ne cenimo kulture, kot bi nam utegnil zabrusiti kak zaskrbljeni branitelj slovenske kulture in socialnih pravic umetnikov. Ampak ob pesnikih ranga France Prešeren ali Boris A. Novak preprosto težko ostanem resen, ko začnem brati razlage teh performansov, takoj zatem pa še zahteve po večjih vložkih v kulturo. Da se razumemo, seveda je treba vlagati v kulturo več. Ampak ne kar povprek, kot se je to delalo dolgo leta in na kar maloštevilni tudi artikulirano opozarjajo.
8 komentarjev
Res je sicer, da mi gredo te bizarnosti na kozlanje…. ampak kot “lokal’c” sem pa slišal že tudi prenekatero anekdoto iz Prešernovega življenja in pesnenja 🙂 prav veliko bolje tudi z njim ni bilo. Je pa definitivno zapustil veliko kakovostnejšo dediščino,ki v trenutku nastanka ni služila samo nabiranju vsečkov….
V Sloveniji se pogosto oglasi kakšen umetnik, ki je avtor umetniškega dela, ki v javnosti ne požane pretiranega zanimanja, in se potem pritožuje, da ne dobi priznanja, ker smo Slovenci nekultiviran narod, kar je seveda posledica premajhne količine sredstev za kulturo. Nedvomno drži dejstvo, da smo glede kulturne razgledanosti bolj omejeni kot kateri drug evropski narod, toda možno je tudi, da je bilo njegovo delo slabo sprejeto tudi zato, ker preprosto za površjem ni bilo ničesar. In mislim tudi, da je slehernik, ki sicer ni umetnik na akademskem nivoju, vendar je skozi življenje imel dovolj stika s kulturo na pravem nivoju, sposoben ločiti med dejansko umetnostjo in navadnim performansom. Dejstvo je, da obstajajo umetniki, ki so sposobni ustvariti nekaj na visokem nivoju, kar izpade bizarno in nerazumljivo, povprečen človek pa je sposoben v tem prepoznati nekaj estetskega, zaradi česar so te umetniki sposobni preživeti tudi na svoj račun. Recimo David Lynch, ki je posnel filme in TV serije, kot je Twin Peaks. Mislim, da nihče na svetu ne more reči, da razume point zgodbe, toda serija je bila očitno dovolj priljubljena, da se je splačalo posneti 3. sezono po 25 letih. Kljub temu da to ni bila ravno mainstream serija, jo je videlo dovolj ljudi, da je mogoče trditi, da so v njej gledalci opazili nekaj, kar jih je privlačilo. Očitno je mogoče biti surealističen in provokativen, a ne tudi obskuren. Človek se potem vpraša, ali res drži, da neumetniki nismo sposobni sami razsoditi, kaj si zasluži biti imenovano kot umetnost, magari na podlagi bolj ali manj razvite intuicije.
Ma, denarja v naši kulturi je “ko pečka”.
Koliko je že, vse skupaj, šlo za tole – nakako imam v glavi cifro 5 mio €:
https://vimeo.com/46937249
Ko se kulturniki pritožujejo zaradi nevednosti raje, ki njihove umetnosti ne zastopi, se seveda moramo vprašati za koga sploh ustvarjajo. Sami zase? Ne moremo sicer pričakovati, da bodo zarukanci razumeli karkoli in bognedaj, da bi se prilagajali njihovemu okusu, ampak načeloma se ne strinjam, da smejo umetnost presojati samo tisti, ki se z njo bavijo poklicno.
Koliko je v kulturi denarja, sicer ne vem, a se bojim, da je tudi v tem primeru zgodba podobna tisti o javnih uslužbencih, ki mislijo, da jim gre slabše kot zaposlenim v zasebnem sektorju, obenem pa mislijo, da so praktično nenadomestljivi. Drugo vprašanje pa je, kako ta denar razdelijo. V nobenem primeru pa ne moremo pričakovati, da se kulturniki ne bodo bunili zaradi domnevno premajhnega vložka v kulturo, če isto počnemo praktično vsi.
Dejmo, Matej, še eno olimpijsko! Prosim! Ker opus kreatorja Murovca se nadaljuje. Ni podlegel trendu ekstravagance Američanov v Ralphu, minimalizma Francozov v Lacostu in bogate volne Norvežanov. Nope, naši so še naprej obsojeni na puhaste, brezoblične, kričeče otroške pajace. Raje brez okusa, ki si vdano hodi kupovati olimpijske kape na črpalko za pike, pa je sama hvala po forumih…
Ne morem, sem že dvakrat o tem … No, ravno prej sem gledal te fotografije … ja, dober opis. Nekje med otroškimi pajaci in trenirkami. To je ta naš nivo. Cunje, ki se za male pare prodajajo na pumpah. Zakaj ne bi tudi najboljši na svetu nosili sranja, ki si ga lahko na pike privošči vsak klinac palac?
Narcisom, kakršen je MUrovec, pa ne moreš nič … lahko argumentiraš njegovo nesposobnost ali pa se mu smeješ v glavo …on te ne razume, ker je vendar pametnejši od tebe. On je kreator olimpijskih uniform, mi pa pojma nimamo. Ah, ja …
Zakaj pa vedno on kreira naše uniforme? A ni kakega javnega razpisa? Ker obleke so res grozne, komentar Eleni je zelo na mestu.
Ker ima veze. In ker na OKS sedijo popolni imbecili, kar so med drugim dokazali z javnim izborom nosilca zastave. Ker smo na splošno družba amaterizma.