Kulturni dan v Münchnu

Niti na misel mi ne bi prišlo, da bi šel v München za božič. Ampak s Fotrom sva izračunala, da ga skoraj ceneje košta, če ju na letališče peljem jaz in ju čez teden dni pridem še iskat. S seboj sem vzel še sestro in lahko z veseljem poročam, da se v dveh dneh nisva pobila. Zmahan hotel neke španske verige pri glavni železniški postaji sem našel kar na pamet – še najbolj problematično je bilo, da se nisem spomnil njegovega imena. Mimo Sodne palače sva peš pičila na trg Stachus, pred Karlstor.

Seveda moram omenit, da je bilo mraz za znoret. Zato sva na najbližjem štantu že cukala Glühwein, jaz pa sem pognal v želodec prvo pikantno klobaso. Lesene hiške so postavili ob drsališču, kjer se je zabavalo staro in mlado. Tisti, ki še ne obvladajo drsanja, si v Nemčiji pomagajo s hecnimi možici na dilcah.

Tisti, ki še ne obvladajo drsanja, si v Nemčiji pomagajo s hecnimi možici na dilcah.

Še nikoli nisem opazil cerkve sv. Mihaela. Šla sva pogledat, če imajo kakšne jaslice, v notranjosti pa me je presenetilo transcedentalno vzdušje, ob katerem človek pomisli, da Bog res je.

Christkindlmarkt na Marienplatz se je zaključil pred božičnim večerom, tako da so na božični dan samo še pospravljali stojnice. Tako sva se lahko pogrela šele pri Isartor, kjer so stojnice še bolj simpatične.

Bavarci imajo lepo navado, da ne solijo ožjega mestnega središča. Ulice posujejo s peskom in ohranijo čudovito sneženo preprogo, ob kakršni bi verjetno ljubljanski zagovedneži izgubili vse živce. Pri nas imamo raje žlobudro, bolj kmečko domače je.

V Münchnu za božič ni pretirane gneče. Vsi so na avtocesti, vsaj tako je bilo videti zjutraj. Sicer v mestu nimaš kaj iskati, saj je praktično vse zaprto. Cel prejšnji večer sem brskal po netu in ugotovil, da si lahko ogledava dobro staro zbirko antične krame. Tako sva se podala v Kunstareal. Ludvik I., ki je tesno prijateljeval z Grki, je na Bavarsko privlekel ogromno robe. Kamenje je na ogled v Gliptoteki. Tudi če boste mislili, da je zaprto … ni! Nekje med jonskimi stebri se skrivajo ogromna vrata in če ste dovolj močni, da jih odsunete, ste že notri. Najbolj ponosni so na Favna, rimsko različico satirja. Kip naj bi predstavljal pijanega favna, meni pa se je bolj dozdevalo, da je nevarno pohoten. Razstavljen je v dvorani, ki posnema panteon.

Dosti besed ne bi izgubljal. Nazadnje sem nekaj podobnega videl v Reggiu di Calabria. Luštno je, da v muzejih dovolijo fotografiranje. Natürlich ohne flash.

Skočila sva še do državne zbirke antične umetnosti na drugi strani Kraljevega trga. Ne kamni in kipi, tam so na ogled nakit, posodje in manjši kipci iz drugih materialov. Razstavljenih je nekaj simpatičnih zadevščin.

Ker je bila oštarija v kleti Muzeja piva in oktoberfesta¹ zaprta in me pretirano turistični in brez razloga hrupen Hofbrühaus odbija, sva z U-Bahnom …

… skočila v Hofbraükeller. Tam sem bil prvič. Točijo Hofbräu. Vzdušje je bolj domače, no, če nič drugega, ni množičnih turistov. Je pa precej psov, do katerih so Nemci seveda bistveno bolj strpni kot naši oštirji.

Natakar je bil seveda naš, tako da sva si na koncu prislužila še šnops na njegov račun. Ampak prej sem uničil dober kos pečenke s knedlom in liter piva. Šele prvega, pa sva bila že cel dan na Bavarskem! Koliko Weissbierov sem razdrl kasneje, ko sva šla še na drugo večerjo nekam v bližino mestne hiše, se pa ne spomnim …

1. Toplo priporočam klobasice so izvrstne [↩]