Kruha in aplikacij!

Berem, da je ljudstvo dobilo novo igro, ki uporabnike spremeni v nekakšne virtualne mesečnike brez stika z realnim svetom. Ne razumem prav dobro za kaj gre, a slišal sem, da je igrica v redu zato, ker mladino, ki bi sicer posedala s telefonom v roki, pripravi do gibanja na prostem … s telefonom v roki. Šele ko sem kasneje izvedel, da gre pri tem za spremljanje sveta okoli sebe prek zaslona na telefonu, na katerem se pojavljajo bitja, za katera sem slišal šele prvič, pa mi je postalo jasno, da je zadeva še bolj debilna, kot sem si bil mislil.

Razumem, da ljudi take neumnosti zabavajo in seveda z zabavo ni nič narobe, četudi je neumna, dokler jo seveda uporabljamo v normalnih mejah. Ob fenomenu lovljenja teh digitalnih bitij me bolj skrbi, da ljudje aplikacije razumejo kot nekakšne didaktične pripomočke ali celo kot pripomočke, ki ljudi spodbujajo h gibanju. Ko so pred leti nekateri poveličevali elektronske knjige za otroke, ker naj bi z vizualnimi in zvočnimi animacijami ali razlagami, ki so na voljo na dotik, pripomogle k otrokovemu razvoju, sem se spraševal, kako vraga smo se lahko tako dobro razvili tisti, ki smo brali navadne slikanice in kasneje navadne knjige brez slik, z golim tekstom.

Še več, takšnih bizarnih misli niso imeli samo slovenski starši, ki hočejo svojim rojenim zmagovalcem omogočiti najboljše in najlažje življenje. Pred kakima dvema letoma se mi je neka osnovnošolska učiteljica pohvalila, da so na šoli kupili nekaj tabličnih računalnikov, a ne samo za pomoč pri učenju: tablice so tam celo predmet poučevanja! Povsem resno mi je torej razložila, da kot moderna šola otroke učijo dela z napravami, ki so izdelane prav s tem namenom, da jih lahko intuitivno uporablja popolnoma vsak bedak, ki ni slep, in verjetno bi dela z Androidom precej hitro naučili tudi šimpanze.

V času, ko mi je učiteljica razlagala, kako vzorno na njihovi šoli sredi zdravega kmečkega okolja skrbijo za poneumljanje otrok, je bil pojem digitalne demence že splošno uveljavljen, pri nas pa ga bolje spoznavamo od letos, ko je pri Celovški Mohorjevi v slovenskem prevodu izšla knjiga Digitalna demenca Manfreda Spritzerja. Ob tem berem, da vzporedno s poskusi, da bi ukinili gotovino, na Finskem – pa smo mislili, da tam premorejo nekaj zdrave severnjaške pameti – že potekajo nekakšne priprave na ukinitev učenja lepopisja v učnem načrtu.

Podobno mnenje kot o animiranih otroških elektronskih knjigah ali aplikacijah, ki sprehajalce spreminjajo v virtualne mesečnike, imam tudi o aplikacijah ali pametnih urah, ki naj bi ljudi spodbujale k rekreaciji. Seveda niso nekoristne – z izjemo pametnih ur, ki so vsekakor nekoristne, njihovi lastniki pa so videti kot bebci –, toda kdor se ne zna zabavati s športom samim, je podobno okorel kot mulec, ki obvlada odkrivanje virtualnih bitij, ne zna pa brcniti žoge, ne zna uporabiti klasičnega zemljevida, ne zna poiskati neznanega pojma v slovarju in seveda kot odrasel ne zna voliti s svojo glavo.