Tour de France je bil že od nekdaj dirka, na kateri so se lomila vprašanja glede dopinga. Pred skoraj natančno štiridesetimi leti je med vzponom na Mount Ventoux zaradi posledic amfetaminov umrl Tom Simpson. Šele naslednje leto so, morda kot posledico Simpsonove smrti, uvedli protidopinške teste. Do leta 1998 so za grešnike veljali izključno kolesarji. Tistega leta so na Touru temeljito pregledali hotelske sobe in avtomobile ekipe Festina in našli ogromne količine sredstev in pripomočkov za doping. To je bila prva velika afera, na podlagi katere so se potrdile govorice, da doping ni le domena posameznih kolesarjev , ampak znotraj ekip organizirana dejavnost pod vodstvom športnih direktorjev in zdravnikov.
Po tem pretresu in logičnem propadu ekipe Festina so morala moštva spremeniti svojo politiko. Od tedaj se od svojih kolesarjev distancirajo in trdijo, da nimajo z dopingom ničesar. Kršitelje suspendirajo že ob prvem sumu in žrtev tega je bil tudi Rasmussen, ki na testih še nikdar ni padel. Ali v ekipi res niso poznali njegovih praks? So mar tako kot navijači mislili, da je Rasmussen samo pojedel veliko špagetov? Še bolj očiten je letošnji primer Vinokurova, ki se je pred kronometrom poslužil transfuzije krvi. Astana o tem menda ni vedela ničesar. Ampak transfuzija krvi ni isto kot da bi šel scat! Zadeva traja nekaj časa, predstavljam si tudi, da zahteva pomoč. Šefi v Astani pa niso ničesar vedeli? Tako spet edini nasrka kolesar, šefi ekip se pa čudijo, sprenevedajo, lažejo, ven vlečejo in obtožujejo.
Težava je seveda v tem, da sponzorji nočejo vlagati v omadeževane ekipe in tu pride do paradoksa: denarja namreč ne bodo vložili niti v slabe ekipe!
Kolesarstvo je eden od najbolj, če ne celo najbolj naporen šport na svetu. Povejte mi še eno športno preizkušnjo1, med katero bi bili tekmovalci tri tedne skupaj na tekmi! Predstavljajte si, kaj vi vse naredite v treh tednih, medtem ko oni cele dneve klatijo pedala po vročini in klancih!
Velik del odgovornosti po mnenju večine nosi Svetovna kolesarska zveza UCI, ki v vseh teh letih ni bila sposobna zavzeti enotnega stališča, zato je pravzaprav sprta z vsemi: z organizatorji dirk, z ekipami, z WADA-o, še najbolj pa sama s sabo in predvsem s športnimi vrednotami. Naj zveza že enkrat postavi jasne kriterije kaj se sme in kaj je prepovedano. Zato se primer Floyd Landis vleče že eno leto, čeprav je jasno, da je jemal testosteron, on pa trdi, da je prišlo do pomote med analizami. Največji del odgovornosti pa pripisujem sodobni družbi, ki išče popolnost za vsako ceno. Danes nihče od nas ne bi gledal kolesarjev, ki po dveh tednih komaj še premagujejo pirenejske klance, eden po eden pokrivljeni od napora, kot da bi bil vsak od njih Jure Robič. Prav tako nihče ne bi gledal nezanimivih krajših etap. Po sto do stopetdeset kilometrov dnevno sem vendar sposoben prevoziti tudi jaz! Res bistveno počasneje, ampak saj je vseeno. Zahtevamo nemogoče in to nam ponudijo, ker smo pripravljeni plačati kot konzumenti medijev, ki nam Tour prikazujejo.
Kje je tu krivda kolesarjev, razen, da so se ujeli v kolesje dobro namazanega stroja, ki od njih zahteva če že ne nemogoče, pa vsaj ogromno? Občutek imam, da marsikateri zunanji opazovalec doping smatra kot bližnjico do uspeha. Ampak to ni tako kot plonkanje v šoli! Verjemite, da fantje niso lenuhi, ki se jim ne bi ljubilo trenirat, ampak je doping samo pika na i, ki omogoča, da presežejo svoje zmožnosti. Zelo težko mora biti, ko veš, da si se prignal do konca, da ni več nobene rezerve, konkurenti pa se mimo odpeljejo kot z motorjem. Kaj bo naredil kolesar, ki je v svoj šport vložil ves svoj čas in vso energijo? Lahko si pomaga na nedovoljen način, ali konča kariero.
Kakšna je torej rešitev?
Bolj neresne rešitve predvidevajo, da bi v neki točki dovolili vse. To se seveda ne sme zgoditi, saj doping po definiciji škoduje zdravju, tega pa moramo varovati za vsako ceno, četudi gre za odrasle vrhunske športnike. Primer Toma Simpsona je dovolj zgovoren.
Očitno mora kolesarski šport (skoraj) propasti in se še enkrat dvigniti. Sponzorji, ki so vse te kolobocije s svojimi zahtevami po zmagah zakuhali, se zdaj umikajo. V Nemčiji vlada skoraj obsedeno stanje. Letošnje svetovno prvenstvo naj bi bilo v Stuttgartu, a je zaradi dopinških škandalov pod vprašajem. Nemška javna televizija je nehala prenašati Tour. MOK naj bi menda razmišljal o izključitvi kolesarstva kot olimpijskega športa. To so hudi problemi, s katerimi se bo Mednarodna kolesarska zveza morala soočiti in poiskati rešitve, ki jih do zdaj ni iskala dovolj zavzeto. Izključno z represijo ne bodo dosegli ničesar, pa če sankcije še tako poostrijo. Če bi represija pomagala, primerov dopinga ne bi bilo vse več!
Za razliko od večine športnih navdušencev športnikov ne obsojam in ne obkladam z besedami “goljufivci” ali vzkliki “to je sramota” – skušam jih razumeti kot ljudi, ki so v boju za čimboljše rezultate in včasih preprosto za preživetje naleteli na nepremostljive ovire. Tudi njim ni lahko. Marco Pantani je tipičen primer športnika, ki je dosegel zvezde, a žal padel na dno, kjer so ga teptali tako mediji, kot tudi javnost, dokler se ni zlomil in žalostno umrl. Športni navdušenci so ljudje, ki si svoje idole prilaščajo – ob uspehih jih povzdigujejo kot polbogove, ob neuspehih bi jih najraje križali. O športu seveda nimajo pojma!
Ne mislite, da opravičujem dejanja dopingiranih fantov. Ne. Poizkušam pa poiskati razloge, zakaj do tega prihaja. Dopinga ni mogoče dokončno izkoreniniti, saj se bodo vedno našli goljufi. Nujno pa ga bo treba zajeziti, sicer bomo ta lep šport (in še marsikaterega drugega) pokopali.
- Izključujem ekstremne podvige. [↩]
Brez komentarjev
Veliko povedanega in dobro napisano (kot vedno 😉 ), samo rešitve pa nisem zasledil nobene! Ali sem kaj spregledal aji jo res ni
Rešitev je v tem, kot sem napisal, da sponzorji in mediji zaprejo pipice. V tostem trenutku se bodo pri UCI končno zganili.
Rešitev je seveda težka, sicer bi šport že očistili.
Mislim, da trajne rešitve, oz. rešitve sploh ni. Vedno se bo našel nekdo, ki bo “pogruntal” nekaj novega, nekaj kar še ni prepovedanega. Na koncu koncev pa si lahko predstavljamo drugo skrajnost in bo lahko tudi vegetarijanec proglasil nekoga, ki si privošči govejo juho, za uživalca prepovedanih poživil.
Lista prepovedanih snovi in metod (velja za čas tekmovanja in izven tekmovanja), ki jo je izdala tudi OKS, je tako dolga in široka, da se v njej zgubiš, -če že nisi kemik ali medicinc..
In ko ti naštejejo skoraj sto prepovedanih substanc, na koncu zapišejo, “in ostale snovi s podobno kemijsko zgradbo ali podobnim biološkim učinkom” (!)…
Seveda so prepovedana tudi vsa poživila, ki so dostopna tudi ostalim grešnikim: amfitamini, koka, potem narkotiki, kanabinoidi (torej bi nas bilo pozitivnih kar nekaj 😉 ), pa alkohol…
In kaj, če je dečva Jolika bila samo na “pestri” žurki??
Pade pa uradni laboratorijski rezultat takrat, ko ožigosanemu športniku uspe dokazati, da je prekomerna koncentracija nedovoljenih snovi posledica trenutnega fiziološkega ali patološkega stanja.
To pa je že tisto, kar se mi zdi, da naša Jolika načrtuje, potem, ko sem jo včeraj pri Odmevih poslušal, kako je zajokala, da ima privatne probleme. . .
(imam otroke in znam ločiti krokodilje solze od pravih… 😉 )
Največji kretenizem pa je, da so Rasmussena izključili z dirke, ko je mel zmago že v žepu iz razlogov, ki so bli znani že pred dirko. Od kdaj je pa človek kriv preden mu dokažejo krivdo?
Zastonj se je naprezal in vlačil v klance, zastonj je briljantno pometel s konkurenco v Pirinejih….Fuj in Fej za take poteze. Pol pa gledaš Svet na kanalu A, pa ti Potrč moralizira o stvareh, o katerih se mu niti ne sanja.
Na dopinškem testu so letos od vseh milion testov, ki so jih nardili dobili mislim da tri kolesarje…..od kje pol medijem, da serjejo po najlepšem športu na svetu. Na vsaki nogometni tekmi lahko najdeš vsaj enega, ki je napumpan. Cirkus vrh cirkusa…žrtev pa vsaj zame zmagovalec letošnjega Toura Rasmussen.
Žal je tako, da je vrhunski šport daleč od olimpijskega duha. Pa naj bo to kolesarstvo al pa kaj drugega.
Sam če večina folka ne ve, da je cestno kolesarstvo ekipni šport, kako bodo vedeli še kaj drugega.
Kot si že napisal v enem prejšnjih zapisov… obstaja neka meja, do katere lahko telo priženeš z rigoroznimi treningi, disciplino in izvrstno psihično pripravljenostjo. Od te točke dalje si je treba pomagat tako ali drugače.
Tu je potem seveda vprašanje denarja. Zmagovalec etape ali celo cele francoske pentlje pokasira ne samo lepe denarce od organizatorja, ampak tudi dobi dobra izhodišča za svojo naslednjo pogodbo in višje plačilo.
A ti je smiselno vzet EPO, za to da boš zmagal na rekreativni prireditvi, kjer za nagrado dobiš majico in šalco jote?
Kot si napisal, je verjetno najbolj smiselno, da se vse pipce zaprejo, da kolsearstvo za nekaj časa umaknejo iz OI, da Tour zopet postane (pol)amaterska dirka, da se umaknejo sponzorji, itd. Podret, pa še enkrat na novo zgradit vse skupaj. Mogoče je kolesarstvo (sploh velike etapne dirke) specifično zaradi ekstremnih naporov.
Kolesar je tu še najmanj kriv, če je hotel le tekmovati in biti dober, ter da mu razmere niso omogočale tega, da bi svoje lahko dosegel po ‘čisti’ poti?
Zanimivi so tudi izsledki neke raziskave, ki so jo pred kratkim delali v fitnesih v Nemčiji. Več kot 50% obiskovalcev (amaterjev) fitnes studijev, je bilo na nekih dodatkih, ki spadajo na nedovoljen seznam. Ko narava ne dopušča več, greš pač po sintetični poti.
Nergač, odlično napisano. Strinjam se s tabo, da je kolesarstvo eden najtežjih športov in predvsem se mi zdi čist noro, da kolesarji na Touru tri tedne dan za dnem gonijo kolo v vročini, v klance, s hudo povprečno hitrostjo … le od kod jim energija, volja??!! definitivno res ne sam od makaronov in če hočjo bit konkurenčni … kaj jim pa preostane?! Seveda se ne strinjam z dopingom, sam dokler si bo nekdo pomagal z njim, si bo še nekdo drug, pa še eden itd. itd.
Ni opravičila za doping…
Chef na svojem blogu piše o tem, da krivci za doping niso samo športniki, a o rešitvi problema z dopingom ni (vsaj po moje) napisal ničesar. Jaz sem svoje radikalne ukrepe že napisal in mislim, da je edino to tisto pravo, da se ta nadloga izkoren…
Chef, ce prav razumem napisano, najmanj za nastalo situacijo krivis ravno kolesarje same? Seveda se tu nikakor ne strinjam s teboj. Res da je problem globalen – vendar so krivci v najvecji meri ravno kolesarji. In ja! Zame so navadni prevaranti, ki vlecejo za nos vse ljubitelje kolesarstva. Pises, kot da to delajo prav vsi. Sam upam da ne. Res je, da vsi jemljejo razne preparate. Se pa tocno ve kaj je dovoljeno in kaj ne.
Pa se nekaj: Kolesarji, ki se vedno goljufajo za seboj v drek potegnejo se tiste, ki tega mogoce res ne pocnejo. Vcerajsnja izjava Cavendisha glede ekipe T-mobile in prvih 8 etap: They are robbing people. They should go to prison……. Seveda misli na kolesarje, ki se dopingirajo! Torej, ce je verjeti, potem je se nekaj tistih, ki so vredni vsakega spostovanja.
Ce temu ni tako, potem pa naj kolesarstvo na temu nivoju enostavno ukinejo. Sodec po tvojemu zapisu bi to morali storiti. Ceprav vem, da ni tako.
@cehim: nekateri vegeterijanci to že počno 😀
@Branč: To je problem. Ko nekoga dobijo, se čudi in laže, kot da nima pojma, išče ne vem kakšno prqavico ne vem kje. Podoben primer je bil z našo Heleno Javornik, podobno se ven vleče Floyd Landis.
Tu ne bi smelo biti debate. Kriv si in konec!
@kalbo: OK, Rasmussen ga je vsaj lomil in on to točno ve. Še bistveno huje je za ekipo, ki je ves ta čas garala samo zanj, zdaj se lahko pa slikajo.
@M.: Tole z amaterji je zgodba zase in bom nekoč tudi to napisal.
@london: Jaz kolesarje prav tako krivim in trdim, da si zaslužijo kazen.
Kar hočem povedat in česar očitno nihče noče razumeti, ker je lažje kazati s prstom na posameznike, je pa to, da vse ekipe točno poznajo prakse, ki se jih njihovi kolesarji poslužujejo. Oni seveda nisio tako naivni neznalci kot smo povprečni blogerji.
Kaj Cavendish cvili po angleških cajtengih, sicer ne vem, se pa povsem očitno spreneveda. To je pa tisto, kar mi gre res na živce. Misliš, da on ni vedel, kaj počne Sinkewitz?
Naj ti povem malo pokvarjeno kolesarsko skrivnost: o tem kaj jemljejo, se kolesarji pogovarjajo tako kot se midva meniva kam bi šla na pivo.
Kolesarstva seveda ne bo nihče ukinil. Bo pa ostalo brez denarja. Ko bo tako, se bo končno poiskalo rešitve. Biciklizem seveda ne bo zamrl, tudi Tour de France ne. Bodo pač vozile ekipe z bistveno manjšim proračunom, ki bodo kolesarjem (žal) dajale bistveno manjše plače, pri katerih si nihče ne bo mogel privoščiti prepovedanih sredstev.
Ne me vzet preveč resno, a bi bilo morda vendarle pametno razmišljati tudi v takih smereh. No ja, kolesarstvo ali šport je samo razvedrilo. Razvedrilo pa nikakor ne sme pripeljati do takih polemik, kreganja… Razvedrilo nas mora razvedriti, kot šport pa nas obenem še napolni z dozo adrenalina. Saj veste, da ja najzanimivejše gledati ga takrat, ko za nekoga res navijamo.
Ker je ravno največ govora o kolesarstvu oz. o Touru, predlagam sledeče. Konec leta bodo znani tekmovalci prihodnjega Toura. Zato se naj te tekmovalce tri mesece pred tekmovanjem zapre ali naseli na osamljen otok (seveda s pogoji za treniranje), kjer bi imeli organizatorji popoln nadzor nad početjem kolesarjev. Torej stanovanje, hrana… so v rokah organizatorjev. Tako tudi ne bi bil mogoč doping, bojazni, da pa ne bi zdržali tekmovanja, pa itak ne bi bilo, saj doping pripomore le kakšen procent k formi. Poleg tega bi lahko kolesarje vsak dan snemali, mi pa bi jih spozanli še v drugi luči. Pač – nastal bi čisto pravi resničnostni šov (seveda bi morali za ogled dogajanja kupiti kartice ali bone), za nameček pa bi se na koncu vsi pomerili še na Touru. Ma, jaz to takoj gledam!
Joj, pa še čase bi lahko primerjali med sabo. Mislim, med letošnjimi in prihodnjimi vzponi na Touru.
In potem bi bil šport čisto pravo za razvedrilo. Za vsakega malo. Še za Direkt in Hopla!
Priporočam tudi branje zapisov Igorja E. Berganta:
http://www.rtvslo.si/blog/igorebergant/jola-26-07-2007/2501
http://www.rtvslo.si/blog/igorebergant/jola-27-07-2007/2510
Najprej pohvale za dobro napisan uvodnik.
Rešitev kolesarstva (čeprav so problemi z dopingom tudi v drugih športih) zgolj z zapiranjem “pipce” se mi ne zdi idealna. Saj ko se bo pipca ponovno odprla se lahko vsa zgodba z dopingom ponovi.
Kot ste že ugotovili se skoraj vsak športnik enkrat v svoji karieri znajde pred skušnjavo. Napredovati, pa čeprav na prepovedan način ali stagnirati in s tem težje priti do sponzorjev (denerja). Konec koncev je to njihov poklic, ki ni lahek. Zahteva ogromno nekih odrekanj.
Pa se vprašam kaj pa naredijo anti-dopinške organizacije za njih? Sigurno iz meseca v mesec širijo seznam prepovedanih sredstev. Tehnologija napreduje in s tem se seznam širi. Ker pa tehnologija napreduje pa pomeni , da lahko ugotovijo, da nekatere stvari v določeni koncentraciji pa le niso škodljive in te s seznama odmaknejo.
Če nekdo misli, da lahko z dozo marihuane in gajbo pira privozi na prvo mesta, pa le naj poskusi:)
@pietro: Kolesarji bi raje bojkotirali Tour, kot se šli nekaj takega 😉
@Insomniac: hvala za linka! Bergantu je kar dobro jasno, to mi je všeč.
@S: saj umik sponzorjev in medijev bo samo vzpodbuda, da se prereže ta gordijski vozel, ki ga trenutno res ne zna nihče razvezati.
Tisto glede najbolj napornega športa. Vsak trdi, da je šport, s katerim se ukvarja, najbolj naporen, ker lahko sam vidi, kako težko je premikati meje. Ne vem pa zakaj bi bili ti trije tedni (Tour je za mene kot neko svetovno prvenstvo) bolj naporni od nekega prvenstva v rokometu ali košarki. Osebno sem pri 1 uri resnega badmintona veliko bolj utrujen kot po 150 km hitrega tempa na kolesu.
Doping je potrebno popolnoma prepovedat. Ne razumem, zakaj gledalci ne bi gledali “izmučenih” tekmovalcev. Povprečna hitrost bi verjetno bila na koncu nižja le za malenkost kilometrov, tega pa povprečen gledalec niti ne opazi niti ga ne zanima! Važen je show, pojem ki ga Evropa zelo slabo razume. Za previsoke meje niso krivi mediji, niti družba, ki spremlja dogodek, ampak normalen človeški “nagon” tekmovalcev po slavi in denarju. Tekmovalci so tisti, ki ne zmorejo take obremenitve in iščejo bližnjice.
Se popolnoma strinjam z M.
M. (27. julij, 2007 at 08:57) pravi:
“… A ti je smiselno vzet EPO, za to da boš zmagal na rekreativni prireditvi, kjer za nagrado dobiš majico in šalco jote? … “
Pa kaj mešate zdaj te ljudi zraven ?!? Oni nimajo veze z lumpi, ki s pomočjo prepovedanih stvari praznijo nagradne sklade in tako kradejo poštenim športnikom. Kaj ima s trenutno aktualno problematiko en butelj, ki je zmetal stotine € za kaj-jaz-vem-kaj in je zdaj na vzponu Spodnji Duplek – Zgornje Butale osvojil 3. mesto? Namesto sedmega, ki bi ga osvojil, če si nebi pomagal z za profi športnike prepovedanimi stvarmi.
Saj itak samo joto in majico dobi. Tako kot tisti pred njim in za njim.
Hehe, verbartim, tritedenske etapne dirke enostavno ne moreš primerjat z rokometom, kjer fantje odigrajo koliko, morda 8 tekem v dveh tednih, vsaka tekma traja eno uro, pa še to niso ves čas na igrišču.
Po tekmi verjamem, da so utrujeni, a naslednji dan pridejo k sebi. Pri kolesarstvu gre pa za izčrpanost.
Odigraj v enem tednu sedem partij badmintona, potem pa še en teden kolesari po 150 km dnevno čez klance in boš videl o čem govorim.
Dobro napisano. Strinjam se s tezo, da kolesarji niso edini in največji grešniki v celotni problematiki. Pri tem je bazično vprašanje predvsem dilema glede vpranja o tem, kdo nas oblikuje: sami sebe ali okolica? Sam trdim slednje, okolica nas izoblikuje, končen rezultat pa je odvisen tudi od potenciala. Marsikateri kolesar, individualno gledano, je bil v doping primoran. Seveda bi lahko rekel NE, vendar bi rekel NE tudi “15 letom” garanja, NE ljudem, ki so verjeli vanj, NE otroškim sanjam, NE odločitvi zaradi katere je prenehal s šolo in se popolnoma posvetil kolesarstvu …. Srž problema je v družbi, ki zahteva in podpira tovrstno gladiatorstvo. Trditev, da so kolesarji največji lumpi, je le trditev športnih analfabetov na nivoju debate pijanih nogometaških navijačev po tekmi.
Ja, pipico bo treba pripreti. Menim, da bi se morali veliki sponzorji v kolesarstvu seliti k množičnim prireditvam, kot so kolesarski maratonu. Naj podpirajo množičnost, če se bo pa kdaj vrhunski šport na splošno, ne samo kolesarstvo, očistil, pa naj začno znova podpirati profesionalizem.
@BorutV: jaz ne bi tako vzneseno govoril o amaterizmu. Iz lastnih izkušenj (spremljevalec na enem izmed amaterskih vzdržljivostnih tekov v Sloveniji) ti lahko povem, da sem pri vsaj sedmih tekmovalcih (tudi pri “svojem”), od tega pri vseh treh prvouvrščenih videl substance, zaradi katerih jih nočem več videti. Če na enem amaterskem teku izvedejo doping kontrolo, boš videl take rezultate, da te bo bolela glava!
Nova prepovedana metoda na vidiku?
http://www.delo.si/index.php?sv_path=41,33,228888
[…] Chef krivdo za doping vali na ekipe in celotno družbo, jaz pa vam bom na preprost način poizkušal dokazati nasprotno. Moj prispevek ne bo strokoven, razlog, da sem ga sploh napisal pa je predvsem ta, da je Chef iz neznanega razloga zbrisal moj komentar na njegovem blogu, kljub temu, da ni bil popolnoma nič žaljiv. Ne spoznam se na kolesarstvo in zato bom bolj kot ne le na preprost način poskušal dokazati, da glavni krivci za doping vendarle so kolesarji. On kolesarje namreč na veliko brani in krivdo za doping vali na ekipe in na celotno družbo, ki od kolesarjev (po njegovem mnenju) zahteva, da vzamejo prepovedana poživila. […]
A je Chef zbrisal tudi Megličev prispevek z naslovom “Krivci za doping so predvsem športniki”? Link je namreč mrtev, vsaj tak je bil ob 20.12. Čudno. Zadnji prispevek na Megličevem blogu je od včeraj.
Se opravičujem: Mislil sem, da sem objavil komentar pod to temo, zato sem po krivem obtožil Chefa, da je zbrisal moj prispevek, v bistvu sem ga pa napisal na njegov včerajšnji prispevek. zato sem popravil prispevek in sedaj je na mojem blogu napisan (brez obtožb, ki so bile priznavam, neutemeljene, da je Chef zbrisal moj prispevek).
V glavnem moje mnenje o dopingu je sedaj na:
http://meglicm.blog.siol.net/2007/07/27/krivci-za-doping-so-predvsem-sportniki/
Se opravičujem za nevšečnosti
LP
Dokler je šport velik biznis je vedno ekonomski interes športnikov (in vseh, ki služijo na njihov račun) ZA doping in bore malo PROTI dopingu. Kdor resno misli, da bo očistil šport dopinga (recimo Christian Prudhomme – direktor Toura) je ali večni romantik ali pa velik bedak. Sploh pa tudi testiranje vedno temelji na do zdaj znanih substancah, neznanih oziroma malo manj znanih pa pač ne odkrije. In tu se znajdejo ta najbogatejši, ki to izkoristijo in se še bolj omastijo. Moti me tudi to, da je nek arbitraren seznam prepovedanih substanc, na katerem se znajde vse od marihuane do eritropoietina in vse je zmetano v isti koš. V NBA recimo igralcem “spregledajo” jemanje rastnega hormona, ker vejo, da samo z zrezki in kosmiči za zajtrk, ne bi zdržali vseh tistih tekem in je po svoje to zanje bolje, kot da ne bi jemali ničesar. To je predlagal tudi Bode Miller pa so ga hoteli pribiti na križ. Že dolgo nam je jasno, da vrhunski šport škoduje zdravju, ampak to nikogar ne zanima, dokler je šov. In nas prav malo briga, če je vsako leto 1000 polomljenih smučarjev, dokler ne jemljejo prepovedanih substanc.
Zato sta, kar se mene tiče, dve možni rešitvi:
1) dovoliti jemanje vsega, pa bomo res videli, kdo je najboljši, dokler ne umre (me zanima, do kam bi športniki tvegali) ali pa
2) prepovedati profesionalizem v športu, tako kot je bilo to včasih, ko profesionalni tenisači niso smeli igrati Wimbledona in profesionalni košarkaši do leta 1992 niso smeli na Olimpijske igre. Tako bi se ekonomski interes zreduciral na minimum. Vendar pa priznam, da tej drugi možnosti še sam ne verjamem.
Po drugi strani je pa tudi zdaj napeto, ker komaj čakam, koga bojo naslednjega dobili.
@Gogo: očitno me sploh nisi razumel. Ne vem sicer o kakšnih tekmovanjih govoriš, ampak če tistih sedem amaterjev misli, da jim te stvari korsitijo ali da jih rabijo, naj jih pač uporabljajo. Mogoči jim celo res koristijo ali pa jih resnično potrebujejo.
Še enkrat ponavljam, da ne vem, o kakšnih tekih govoriš, ker se na to ne spoznam. Vem pa, da za udeležbo na Maratonu Franja in na kolesarskem Jurišu na Vršič ne potrebuješ potrdil od pooblaščenih zdravnikov, da lahko jemlješ zdravila proti astmi ali slabokrvnosti. Tekmuje lahko vsak tudi brez urejenih papirjev in na način, ki je na “pravih” tekmovanjih prepovedan.
Zato res ne vem, zakaj mešati trapaste rekreativce z goljufanjem v vrhunskem športu.
Eno neumno bom bleknil!
Zakaj pa je treba tekmovati? Saj je šport lahko tudi skupinska vožnja, kjer bi eden drugemu pomagali, da pridejo skupaj do cilja. Veliko prijetneje bi bilo tako “športati”. Res pa je, da se ne bi pretakal denar med nešportniki. Denar pa je danes “zakon”. In, kot je napisal Nergač, Z dopingom (dokazanim) ni denarja, brez njega (zaradi slabših rezultatov) tudi ne. Športnik pa naj se odloči.
@tomo: bolje ne bi mogel napisati!
@mitkos: ne vem, zakaj bi to prepovedali. Potem bi morali prepovedati tudi višinske hiše, kar pa je seveda neumnost.
@biomiha: ti si zadel poanto 😀 Čestitke.
@bin: Ker smo ljudje tekmovalni, je prvi razlog, da tekmovanja obstajajo. Drugi je, da težimo k napredku. Tretji, najbolj katastrofalen pa je zato, da se množice zabavajo. Najhuje je, da točno te množice, ki se potem derejo na vsakega športnega prestopnika.
In ta huinavščina mi gre zares na živce!
Ljudje so preprosto butasti. Kemija ne dela cudezov, dober kolesar to postane zaradi treninga in potem je vse ostalo. Nihce ne zmaga zaradi dopinga, temvec zaradi treningov. Koristnost prepovedanih pozivil je odvisna od treningov. Uzitek na kolesu se zacne s trplenjem, pri nogometu pa z golom. In ne biti nabolen zaradi sumnikov
Ja vem, da višinska hiša je dovoljena. Ne vem sicer v kolikšnem obsegu jo uporabljajo vrhunski športniki in ali njena pretirana uporaba lahko doprinese k napačni interpretaciji izvidov krvi. Ali lahko?
@kanigi: odličen komentar! Prav danes sem na pijači pametoval o tem, da smo vzdržljivostni (rekreativni) športniki pravzaprav tepci, ko nas primerjam z rekreativnimi fuzbalerji.
@mitkos: ker gre v bistvu za naraven proces, je naravno tudi izboljševanje krvne slike. Do napačne interpretacije načeloma res lahko pride, če kolesar preseže mejo hematokrita 50. V tem primeru ne sme štartati (to se je nekoč zgodilo Golčerju tik pred Girom).
veliko povedano, veliko napisano in moje mnenje o dopingu je : da bi vsakega dopingaša doživljensko suspendirali iz športa in ne samo za leto ali dve. Morajo pa tudi izpopolniti sisteme za odkrivanje nedovoljenih poživil v športnikih, saj se dopinga res ne da izkoreniniti in moderni vrhunski športniki poznajo hudo napredne metode za povišanje človeške zmogljivosti.
Sem malo pobrskal na netu pa našel tole
http://www.wada-ama.org/rtecontent/document/2007ListEn.pdf
A adrenalin je tudi prepovedan? 🙂 Zdej pa vem zakaj tako terajo pri spustih…zaradi adrenalina 😉
Glede hematokrita, a je ta na izvidu krvi označen z HCT?
Pa glede tega Ventolina za asmatike (jst sem tudi eden izmed njih). Se mi zdi da sem nekje zasledil da ni dovoljen, pa ga nekateri vseeno uporabljajo, sicer z potrdilom zdravnika. Torej a je dovoljen ali ne?
Saj vem, chef, vse kar si napisal. Slovenci pa imamo tudi “šport”, kjer je tekmovanja malo. To je gorništvo – hribolazenje. No zadnje čase se tudi že pojavljajo posamične tekme, a upam, da se ne bodo preveč “razpasle”. Razni gorski teki in maratoni nikakor niso v korist gorništva nasploh.
Na podoben način organiziramo športno aktivnost tudi v gorskem kolesarstvu. Ne-tekmovalne ture, na katerih se vsi trudimo, da bi nam bilo lepo, niti najmanj pa ni važno, kdo je prišel prvi na cilj. Nekatere od teh tur, so vzdržljivostno zelo zahtevne, zato imajo by pass variante, za slabše pripravljene.
Za ljudi, ki jim je šport način sproščanja in vzdrževanja zdravja, je taka aktivnost dovolj. Tekmovalni šport, pa je že zdavnaj izgubil osnovni namen, ohranjati močno in zdravo telo. (in dušo!) Je samo še “industrija”, kjer se od vloženega kapitala pričakuje čim večji dobiček.
@mitkos: ventolin res ni dovoljen, razen pri kolesarjih-astmatikih z dovoljenjem za uporabo le-tega na izvid zdravnika. Najbrž ni odveč opomniti, da je marsikateri zdravnik pripravljen v izvide napisati marsikaj 😉
@bin: No, ravno jutri si grem ogledat gorski tek na Grintovec. Jaz ne bom tekel, ampak samo navijal.
Kar se rekreativnih prireditev tiče: tudi v cestnem kolesarjenju poznamo netekmovalne prireditve, ki jih nekateri zarukani pacienti vzamejo kot dirko. Nekaj takih tepcev se udeležuje predvsem maratonov v Prekmurju, kjer “tekmujejo” v konkurenci petnajstih takih frajerjev.
Potem se po internetu še hvalijo, kako so uspešni.
Sicer pa ne vem kaj hočeš povedati: da naj kar ukinemo tekmovalni šport?
No, chef, če že sprašuješ. Predlagam, da se tekmovanja ne imenujejo šport. Ker to niso!
[…] poživila in vas je zato za las prehitel. Povejte mi, kako bi se počutili na njegovem mestu. Chef mi je dejal, naj se poskušam postaviti v vlogo športnika, ki vzame prepovedana poživila, jaz pa […]
Beseda šport je tukaj povsem nepotrebna. Vrhunski “šport” je industrija … napaka je v tem, ker mlade ljudi ravno ti “uspehi superšportnikov” vlečejo in privlačijo s slavo, denarjem itd.
Mladim je treba povedat, prikazat tudi to plat.
Ko je moj sin začel pri 10 z veslanjem in je šel na zdravniški pregled, mi je zdravnica dejala. Naj le trenira in odrašča, zanj bo to koristno! A če bo postal dober in šampion, to zanj ne bo dobro. Govorila sva o njegovem zdravju!!!
Se je motila?
Mislim simm, da se ni motila. Napori , ki pripeljejo vrhunskega športnika na vrh in ga tam obdržijo vsaj nekaj časa, so škodljivi telesu, četudi se izogne vsem “kemikalijam” in podobnim pomagalom. Kje je meja med uspehom in škodo? Verjetno bi vsak od nas postavil svojo, kljub temu, da bi poznal posledice vnaprej.
Zato naj tekmovanja (p)ostanejo industrija, šport pa naj prevzame svojo osnovno vlogo. Saj se tudi na prijateljskih tekmah dokazujemo in tekmujemo med seboj.
To je tudi neki stereotip, da so napori vrhunskega sportnika skodljivi za njegovo zdravje. To je zelo relativno. Ce bi vrhunski sportnik npr Jure Robic popolnoma nehal trenirati ali zelo zmanjsal napor ali stevilo treningov v zelo kratkem casu bi zelo povecal moznost kapi. Problem je v tem, da se misice hitreje skrcijo (oz izgubijo) kot zile. To je sploh nevarno pri bodibilderjih, ki hitro spreminjajo velikost svojih misic. Nekateri zdravniki imajo stalisca, da naj ne bi mladi do 24 leta zdigovali utezi. Moc naj bi si nabirali s lastnim telesom (skleci, trebusnjaki, hrbtne,vzgibi). Glavni problem je, ce se prehitro neha trenirati.
Glih vceraj sem gledal discovery, tip ki je delal ekstremne preizkuse za varnost letal, med drugim je tudi dal skozi 40g za 5s je docakal 89 let in umrl v spanju. 1000 000 zdravnikov 100 razlicnih mnenj o tem.
[…] deja-vu ob spremljanju kolesarske dirke po Francije, letošnjo dramo je zelo dobro opisal Matej. Mediji ponavadi predvsem zaradi lastnega zaslužka predstavijo zadevo gledalcem tako, rezultati […]