Po koncu športne kariere me občasno piči, da bi šel v hribe. Visokogorje me niti ne privlači, saj nikdar nisem videl užitka v tem, da cvikaš gledat pod noge v prepad. Ne da bi se bal višine, ampak raje stojim trdno na bolj ali manj ravnih tleh. Poleg tega je visokogorje pač visoko in imam zaradi poškodovanih gležnjev in kolkov preklemansko boleče težave ob sestopu. Zato imam najraje vzpone do višine gozdne meje, čeprav vsako leto naredim kakšno izjemo, lani je npr. padel Triglav, kjer je bilo zanimivo predvsem to, da kljub strahu in neznosnemu trpljenju nisem niti enkrat popenil. To je bilo nekaj edinstvenega.
Zadnjič me je slabosamohranilec Grampy povabil na izlet na Krim, izvedli pa smo ga včeraj. Ljubljani najbližji tisočak na južnem robu Ljubljanskega barja smo napadli z njegovima hčerkama, imenujemo jih X1 in X2 (X kot Ksantipica). Ljudje, ki so nas srečevali, so si ob pogledu na štiridesetletnega fotra, njegovi enajst in trinajstletni hčeri in nekaj čez dvajsetletnega mulca najbrž mislili vse mogoče, ampak nas to ni motilo.
Naj še povem, da je Krim posebna gora, ki jo zaradi vsega pretečenega znoja težko zares vzljubim. Na njej sem se najbolj matral med kolesarskimi treningi, pa tudi tri dirke na Krim sem prevozil. Poleg tega je bil Krim odličen za peš trening v zimskem času, takrat sem pravzaprav trpel še bolj kot na kolesu. Včeraj smo si zadevo zadali bolj lahkotno in začeli na Jezeru ob Podpeškem jezeru. Vreme je bilo vsaj na začetku odlično, nazaj grede pa se je žal pooblačilo, predvsem pa otoplilo. Tako smo si gojzarce in hlače zapacali šele v zadnjih 100 višinskih metrih. Slabo.
Že ob štartu razgled na Triglav!
Cerkvica na Planinci. Punci sta tudi malo pozvonili (slaba vest, ker nista bili pri maši, c-c-c).
Večino časa se hodi po romantičnem gozdičku.
Tik pod vrhom. Vse pobeljeno, res lepo.
Kaj pa tole? Krvavica, zelje, žganci, ocvirki… hrana za kralja Krima, dobrote sem poplaknil z dvema piroma. Se je splačalo? Vsekakor!
Matrali smo se (z leve): X2, moja malenkost, Grampy, X1
Brez komentarjev
Zakon – krvavice, zelje, žganci, ocvirki … pa še pir (Laško?). Po tistih intervalih na kolesu si ziher nisi tega privoščil.
Ko dobr una krvavica zgleda 😀
Aja še tole – poizkusi drugič še s kakšnim Ratitovcem iz Prtovča, si še za ene tri korake bližje Triglavu in zj je že u nulo zgaženo, tko da ni problemov z zimsko opremo, edino obleka mora štimat!
Tisto s sredine, njami, se pa splača malo pomatrat.
@tomo: pir je bil pa tardeč in res, po mojem sem ga pil na Krimu prvič v življenju.
@seamus: zdaj imam najbrž za lep čas dovolj pohodništva 😀
@chef: Se mi je zdel, da si bolj pr’ “ta rdečih”. Jaz sem že od nekdaj zvest zelenim 🙂
Za nekaj časa dovolj … 🙄
Kaj krvavica…žganci so zakon!Mljask 🙂
Jaz itak ocenjujem ženske po tem, kaj jedo, oz. koliko so izbirčne. Najviše kotirajo tiste, ki jim ni problem pojesti ene fajn pečenice, krvavice ali kosa kruha z zasko.
Žganci so itak hrana, ki so jo jedli naši pradedje, zato se mi zdi zavračanje te zadeve bogokletno!!!
@tomo: o pivu bom nekoč napisal en osladen blog, ampak za kaj takega si je pa res treba čas vzet 😛
Jaz imam tudi eno podobno teorijo o ocenjevanju žensk. Na kratko. Ženske, ki med jedjo vidno uživajo, so za omožit. Če pa zraven še dobro avto vozi, potem je sedmica na Lotu.
Če je obratno, potem se je še s palčko ne dotaknem. To so ponavadi tiste, ki ničesar ne marajo, “nikoli niso lačne”, pazijo, da se jim šminka ne razmaže,… če pa še avto vozi “kot ena kura” – potem je poden.
Tako nekako v grobem.
Se mi zdi, da bodo komentarji šli v napačno smer, pa vseeno. Se pravi, ubijalska kombinacija je: rada je mastno hrano, to se ji ne sme poznati.
Sem pozabla omenit, da obožujem pečenice.;)
Na cesti sem modri dirkač, za krožnikom pa velik uživač. Zato me je moj tako hitro pohopsal 🙂 Kaže, da je to kar pogost vzorec. Je pa v praksi res, da tista, ki ne je z veseljem, ne more z nekim posebnim užitkom kuhati.
Smo že bližje bistvu…
Pot je bila naporna, polna skritih pasti in nadvse nevarna. Da med otroki (tj. X1, X2 in pri Chefu) ne bi povzročil nepotrebne panike, ki bi lahko rezultirala v katastrofalni stampedo, sem zamolčal, da sem na drevesu opazil najnevarnejšo vrsto anakondo, tj. polarno anakondo, ki se je skrila v zasneženo podrast. Ta vrsta napada predvsem rastlinojede sesalce, zato sem se predvsem zbal za Chefa, ki je zmazal obilno porcijo kislega zelja.
Bilo pa je tudi nadvse lepih trenutkov, nekatere je obeležil sam gospod Chef in jih lahko tudi vidite zgoraj, najlepšega pa je, verjamem, zadržal zase in ga (upam) ne bo objavil za javnost – seveda govorim o portetu mene samega, potem ko sem z minus 10 vletel v kočo, kjer je bilo plus 20, kar mi je še posebej skravžalo bujno pričesko.
Ja, bilo je lepo, čudi pa me zakaj ni objavljene slike Miss-Krima-v-danem-trenutku.
@marelca: zadela si kombinacijo. Take ženske dejansko obstajajo, je pa res, da so tudi pridne športnice, tako, kot je to opisala barbiblond.
@Grampy: tistega portreta nisem objavil zaradi prevelike prizanesljivosti do prijateljev, na miss Krima sem pa, verjel ali ne, včeraj sredi noči enostavno pozabil. Imaš na mejlu 😀
@chef: misliš, da bi prijatelji doživeli KOLAPS?
Haha, vidip, tudi na “kolaps” sem pozabil. Ampak ni panike, saj sem začel zbirat smešne dogodke, ki sem jih doživel z oskrbniki, tako da čez nekaj časa lahko pričakuješ blog o posebnostih v planinskih kočah 😀
jo, zalar. kaj dogaja. v soboto sm biu tut jst na krimu, res je blo lušn.
a tista slikca, k jo maš v opisu je pa pod Rombonom slikana?
aajde
Misliš umetniško sliko, ki prikazuje moj izstop iz globočine temačnih misli 😀
Ne, tisto je rov na gradu Turjak!
Kako lahko človek pričakuje blog o planinskih kočah, če po eni turi na Krim za nekaj časa zadosti pohodništva 🙄 😆
(se pustim presenetiti)
chef, portret lahko pošlješ na moj mail! 🙂
Sam sem opravil izlet po natanko isti poti v soboto, za moj okus je bilo malo premalo snega, tako da sem se v nedeljo odpravil na Veliko Planino kjer pa so bile razmere sanjske. Sonce do pol metra snega res idilično priporočam.
LP
Uroš
šele danes sem prečital vašo pripoved o Krimu! Najbolj mi je bila všeč slikca s karvavico, žgamci in kislim zeljem z ocvirki, sem jo kopiral (pa brez zamere lepo prosim) in poslal moji nemški snahi, ki umira za tako slovensko jedjo:-)!
Pa tudi sicer pišete blog tako kot se spodobi! Hvala!
Lep pozdrav!
Henri
Kakšne zamere neki, vesel sem, da poleg svojega teženja s tem blogom uspem komu še naredit veselje 😀
[…] chef 22.1. 2008 ob 07:30 pod Fenomeni, miks Po skoraj enem letu sem spet obiskal Krim, toda tokrat sva se z Bibo na vrh napotila izpod cerkve v Tomišlju, od koder sva pred leti vrh […]
[…] Krim Published January 26, 2008 Photos & Tour Info http://chef.blog.siol.net/2007/01/29/krim/ […]