Krasan izlet

V nedeljo me je čakalo kolesarjenje v Ajdovščino, ker si je Lisica želela na izlet po Krasu, pa sem se čez Hrušico podal že v soboto. V Štanjelu naj bi se dobila ob enih popoldne, a za začetek sem se predolgo zamudil v Ljubljani in na cesto zapeljal z 28-minutno zamudo.

Ljubljana–Vrhnika

Ker je pot dolga, sem se do Vrhnike napotil po glavni cesti. Za slabo voljo je to odličen recept, a tokrat nihče ni trobil, niti ko sem ignoriral kolesarske steze, ki nikoli ne bi smele dobiti uporabnega dovoljenja. Na kolesarsko stezo sem zavil samo enkrat, zaradi tega sem moral najprej prečkati cesto, in čez sto metrov ugotovil, da se že izteče na razdrapan makadam.

To je bila edina, res edina točka na 82 kilometrov dolgi poti – z izjemo pit stopa na bencinski črpalki v Vipavi –, kjer sem dejansko stopil na tla. Birokrata, ki je podpisal načrt za to stezo, bi zmlel v prah, če ga že ne bi ugonobile kletvice in zakletve, ki sem mu jih namenil. Ne le, da žalijo naše dostojanstvo in da zapravljajo naš denar, ampak so tudi žalitev za zdravo pamet.

Vrhnika–Štanjel

Spod Cola bi se lahko spustil tudi v Vrhpolje in naravnost v Vipavo, a mi je spust v Ajdovščino preveč všeč. Na Kras sem se vzpel skozi Manče in ko sem v Kobdilju zavil v Štanjel, se je ravno pripeljala Lisica. Dobro jo poznam, vedel sem, da bo zamudila. Z avtom traja dobro uro, z biciklom pa 2 uri in 40 minut, če malo bolj pritisnete.

Priznati pa moram, da sem bil kar zbit in da mi je prijalo lagodnejše nadaljevanje. Traso sem prejšnji večer načrtoval s Stravo in samo upal, da ima prave podatke o makadamskih in asfaltiranih cestah. Na terenu je navigiral Wahoo Elemnt Bolt, ki so mi ga prijazno zaupali v butiku VS Bike in mi je hudo prirasel k srcu. Tudi kot pomočnik za orientacijo, čeprav to ni njegova najmočnejša točka.

Štanjel–Kostanjevica

Do Sežane sva se vlačila po stranskih cestah. Nazaj na sever bi bilo verjetno lepše čez Filipčje Brdo, a tudi po glavni cesti skozi Sežano in naprej proti Križu, Tomaju in Dutovljam je bilo prijetno.

Kmalu sva morala ugotoviti, da je Kras – enako velja za Vipavsko dolino – najprijetnejša destinacija za cestno kolesarjenje na Slovenskem. Ceste so relativno dobre, glavne prometnice široke, prometa je malo in vozniki so kultivirani, sploh v primerjavi s primitivci iz Ljubljanske kotline.

V Dutovljah sva zavila levo, mimo Pliskovice in v Gorjansko, kjer si v gostilni Jota nisva privoščila jote, ampak kokakolo. Že do Gorjanskega je bil mir, cesta proti Brestovici, pa je kot cesta na konec sveta. Za krajši čas sva skočila še na italijansko stran, ne do Doberdoba, pač pa po najkrajši poti v Devetake in nazaj v Slovenijo, čez kar zagoneten klanec. Doma sem ugotovil, da sem za kraljem gore zaostal minuto in enajst sekund. S kraljem sem imel čast kolesariti naslednji dan.

Brez Tita ne bi bilo nič, še vedno bi jedli travo.

Za nekaj minut sva postala pri cerkvi v Kostanjevici, kjer je razgled res imeniten.

Če imate pri roki 1699 evrov in si želite novo kolo, je Fondriest Dardo trenutno best buy. Za ta denar dobite Pirellijevo obutev, s katero sem vozil prvič in se je na spustu s Črnivca res izkazala.

Kostanjevica–Štanjel

Edini psihopat je prišel nasproti v krožišču v Komnu. Z manevriranjem je imel toliko dela, da je sredi krožišča s čikom in volanom v eni in pločevinko piva in prestavno ročico v drugi roki skoraj obstal, skozi odprto okno je pa še zaslišal, da sem ga preklel. Odločil se je, da mi bo zagrenil življenje in popustil šele, ko sem mu zagrozil, da bom poklical policijo, ko me prehiti naslednjič. Napihal bi dovolj za odvzem vozniškega dovoljenja, kot tisti pacient, ki me je zbil pred dvema letoma.

Če mislite, da je kolesarjenje po Krasu nezahtevno, se motite. Sodobne naprave, ki k skupni višinski razliki prištevajo vsak skok na robnik, pokažejo divje številke. Na 85-kilometrskem krogu sva pridelala skoraj 1300 metrov, a kljub soočenju z zidom je Lisica nazaj v Štanjel tlačila pedala kot se spodobi za trmasto žensko. Je že tako, da na kolesu nikoli ne morete pojesti dovolj.

Osmica

K sreči sem šel lahko domov z avtom, sicer bi moral prevoziti okroglih 250 kilometrov. Je pa res, da bi bil doma morda prej. Od Vrhnike do Ljubljane sva se cijazila slabo uro, kar me je še enkrat spomnilo, da je bolje na izhodišče kolesariti, kot šofirati. Ali vsaj voziti avto z avtomatskim menjalnikom.

Še prej sva šla na osmico. Ne le narezek, uničila sva še klobaso in zelje, Lisica pa tudi orehove štruklje in jaz skoraj cel liter bezgovega soka. Kaj ti bo Toskana, če imaš Kras, pravi znana krilatica.

Trasa: Ljubljana–Vrhnika–Logatec–Podkraj–Col–Ajdovščina–Vipava–Manče–Kobdilj–Štanjel–Dobravlje–Grahovo Brdo–Sežana–Križ–Dutovlje–Pliskovica–Gorjansko–Brestovica–Jamlje–Devetaki–Opatje selo–Kostanjevica na Krasu–Lipa–Komen–Štanjel
Razdalja: 167 km
Višinska razlika: 2400 m
Čas vožnje: 5 ur in 47 minut
Skupni čas: 6 ur in 47 minut
Povprečna hitrost: 28,8 km/h
Maksimalna hitrost: 79,9 km/h
STRAVA