Po kraljevski etapi Gira sem si hotel, ne samo ogledati, ampak tudi prevoziti še ključne dele trase kraljevske etape slovenskega toura. Ko sem tik pred zdajci ostal brez ekipnega kolega, ni bilo nobene dileme; turo iz Ljubljane na Golte bom pač odpeljal v solo izvedbi. Ker so vlakovne povezave z možnostjo prevoza kolesa iz Celja, Zidanega Mosta in Trbovelj katastrofalne, pot pa v kombinaciji z vlakom ne bistveno krajša, naj bi šel z biciklom še nazaj. Navsezadnje je na smučišču opravljena več kot polovica dela, sem si rekel.
V Kamnik sem šel po najgrši, a najhitrejši poti, skozi Črnuče, Trzin in Mengeš. Mimogrede, mar ni zanimivo, da kolesarji v Ljubljani raje izbiramo ulice brez kolesarskih stez kakor pa tiste, ki imajo po tolmačenju mestnih oblasti dobro urejene površine za kolesarje? Raje naredim ovinek kot poskakujem po ljubljanskih kolesarskih stezah.
Ob ugodnem vetru sem bil na Črnivcu kakšnih deset minut prej kot sem bil načrtoval. Število, skoraj bi lahko rekel množica kolesarjev na Črnivcu me je kar malo presenetilo, a večina očitno ni šla na drugo stran. Kdo bi jim zameril: v Zadrečki dolini je vleklo še bolj kot na gorenjski strani. Pameten kolesar gre vedno najprej proti vetru in nazaj grede z njim, a včasih tako ne gre in jasno mi je bilo, da na vrhu Golt za menoj še ne bo najhujše.
Do Gornjega Gradu hitrost praktično ni padla pod 60 km/h in proti Nazarjem ni šlo bistveno počasneje. To je bil verjetno eden od razlogov, da sem v Bočni prvič ta dan pogledal globoko v oči smrti. Videti je bila kot traktor z obračalnikom, katerega upravljavec si je znak o neprednostni cesti tolmačil točno drugače kot bi si ga moral. Iskreno se zahvaljujem kombinaciji Shimana BR-RS685 in Specializeda S-Works Turba. Danger indeed!
Od Nazarij do Mozirja smo nekaj kilometrov zavrteli skupaj s soborko in soborcem, na Golte pa sem spet udaril svoj tempo. Tam sem bil sploh prvič in pri nem nisem bil niti toliko odgovoren, da bi si ogledal profil. Vedel sem samo, da je klanec dolg, neenakomeren in da je en del strm kot prasica, kakor prevajam številko 23 odstotkov. Tale bi se težko prerinil do vrha.
Meni ni bilo bistveno lažje, a kolesarjev je bilo k sreči še več kot na Črnivcu in imel sem tudi nekaj navijačev … nekateri so me zamenjevali za Paolinija. Vzpon je večino časa precej dolgočasen, a vzlic razgledov je škoda, da nisem, kot dobri stari Luca, telefona iz žepa izvlekel še jaz. Zanimivo postane šele zadnjih nekaj sto metrov … klanec se najprej postavi pokonci … potem se postavi še bolj pokonci … in ko misliš, da ne more biti huje, postane še bolj strm. Poravna se šele tik pred tablo odrešitve.
To je dobro, da človek vsaj v zadnjih desetih metrih ni videti kot pošast …
Foto: Dušan Rovšnik
… ampak si lahko na obraz, ko kot uglajen mož zapne zadrgo, spet nadene pokeraški izraz.
Foto: Dušan Rovšnik
Do prihoda profesionalcev je bilo nekaj časa, ki sem ga hotel izkoristiti za organizacijo skupine, s katero bi se vračali v Ljubljano. Žal smo se navsezadnje razkropili, kar je tipično za rekreativce; saj vendar drugi ne smejo videti, kako treniram …
Ker so se fantje obirali, sem se ustrašil, da me bo ujela tema in v naglici me na spustu nista mogla držati niti kolega iz Orice GreenEDGE.
V Nazarjah sem vendarle našel sotrpina, s katerim sva v veter poganjala v več kot zglednem tempu, tako da sva pod Črnivec prišla že precej ožeta, on je potem ubral bolj normalen tempo, jaz pa sem pohodil še do Kamnika. Na mostu čez Kamniško Bistrico v Stahovici sem smrti v oči pogledal drugič. Tokrat je bila videti kot osebno vozilo, ki ga je upravljala ženska z ob desno uho prislonjenim telefonom, kar je bil verjetno vzrok, da me je na ozkem, a za srečanje kolesarja in avta dovolj širokem mostu, ne samo izsilila, ampak mi je pripeljala nasproti po svoji skrajno levi strani, tako blizu robnika, da je malo manjkalo, pa bi odrgnila platišča. Opazila me je tik preden bi se bil s kolesa vrgel vstran.
Najraje bi ji potrgal ušesa.
Zadnjih petindvajset kilometrov sem se sprehodil, a domov kljub temu prišel več kot pol ure pred sončnim zahodom. Števec je pokazal, da sem prevozil 175 kilometrov in po moji oceni okrog 2300 metrov višinske razlike. Kraljevsko.
Trasa: Ljubljana–Mengeš–Kamnik–Stahovica–Črnivec–Gornji Grad–Nazarje–Mozirje–Golte–Mozirje–Nazarje–Gornji Grad–Črnivec–Stahovica–Kamnik–Mengeš–Ljubljana
10 komentarjev
Če bi imel še štartno številko, bi se navijačem kar utrgalo od navijanja za domačega ubežnika 🙂
Lepo da so ti disk zavore rešile življenje. Koliko pa je kaj sitnosti z njimi? Če npr. snameš prednje kolo in ko ga daš nazaj ali zavora že kaj prijemlje, je potrebno kakšno nastavljanje? Tako je namreč pri mojem gorskem kolesu in če se le da, kolesa sploh ne snemam.
Je najlažji prenos 36/28?
Sicer pa hvala za tovrstne prispevke, ki so zabavni, navdušujoči in še kakšno idejo dobim za turo.
No ja, mislim, da se mi že na daleč vidi, da sem pretežke kategorije, da bi se šel tole zares 🙂
Z disk zavorami ni absolutno nobene sitnosti. Če jih imaš, moraš nekaj nastavit.. Mogoče imaš deformiran disk?
Ja, na Specializedu Tarmac Expert vozim maksi kompakt s kaseto 11-28. Počasi me bo začelo žret, ker bi imel raje 11-25 🙂
Kolesarji bi si lahko počasi omislili kakšne bolj živobarvne majice, tako kot to delajo motoristi z odsevnimi jopiči. Izgleda smešno, ampak so pa precej bolj opazni.
Kolesarji so si klovnovske rožnato-rumeno-zelene fluo majice omislili že zdavnaj, jaz pa tega ne bom nosil, ker je grdo. Seveda so bolj opazne, a po mojih izkušnjah seveda niso vsemogočne. Nekajkrat sem oblekel rumene fluo rokavnike in vsaj dvakrat se mi je zgodilo, da so me spregledali, kot če bi nosil črne.
Tisti traktorist, na primer, sploh ni spregledal mene, ampak znak za prednostno cesto z desne. Predme je zavil zato, ker sploh ni ustavil in jaz bi imel lahko živo rumen tovornjak, pa bi me še vedno izsilil. Problem babe na mostu je bil pa v tem, da sploh ni vedela, kje vozi, ker je prizadeta
Ne da bi hotel biti šovinist, ampak kar je preveč, je preveč, tudi sam med vožnjo po mestu opažam enako: dobesedno vsaka druga pof***ana baba za volanom ima med vožnjo na uho prislonjen telefon. Bodisi da zavija, parkira, čaka pred semaforjem ali se vključuje na prednostno cesto. In ja, poudarjam: tudi moški so, vendar v opazni manjšini. Kur**eve babnice očitno ne morejo živeti, če še med vožnjo v službo in domov ne gobezdajo s frendicami po telefonu. V skrajnem primeru neumna pi*ka celo mirno pošilja SMS ali čekira facebook. Jaz bi tem baburam za stalno odvzel izpite, pa naj se poslej vozijo z javnim prevozom, če so tako neverjetno zabite in nesposobne varne udeležbe v prometu.
Več kot sem na cesti, več imam glavobolov, več milimetrskih rešitev pred trkom. To, kako eni prehitevajo kolesarje je obup, to kako prehitevajo vozniki avtov, motorjev, v nepreglednih delih cest, v škarje, izsiljuje, telefonirajo ali pa druga skrajnost cincajo na cestah!…..
Kar se tiče živobarvnih šajniš rumenih in oranžnih majic, brezrokavnikov, pa jih zelo cenim in podpiram in hvalim. Ker ste/smo kolesarji, peščci, motoristi biiiistveno bolj vidni. In za svojo varnost v prometu naredim maximum, čeprav je mogoče za videt grdo. 🙂 Še psica ima odsevni jopič, odsevni povodec, ovratnico, po potrebi še lučko, ki sveti. Da naju kak tekač, kolesar, voznik, ne nagazi. In da naju lahko sovaščan z najbolj norima psicama, kar sem jih kdaj srečala, opazi in se odstrani drugam.
Ah potem imam pa res smolo z diski. Sam sem obupal nad nastavitvami. Ko sem vprašal nekega mlajšega serviserja mi je rekel, da so zavore za zamenjat (ker ima slabe izkušnje s tem modelom) čeprav ima kolo šele cca. 3 leta in bolj malo kilometrov. Peljal sem kolo k drugemu serviserju (starejši in izkušen), ki se je precej trudil a zadeva je še vedno občutljiva – bolje pustiti čimbolj pri miru. Diski pa niso deformirani.
Sam bi si za 23% klanec bolj želel kaseto 11-32 🙂
@FILMOLJUB, prasec šovinistični ;). Meni je zanimivo predvsem to, da kljub bluetooth povezavi praktično v vseh novejših vozilih, vozniki še vedno v večini tiščijo telefon k ušesu. Vedno ko sem v avtu in vidim baburo cikcakat po cesti, s telefonom prislonjenim na uho, pomislim, kaj bi se lahko zgodilo, če bi bil na kolesu in bi vozila za mano. Zadnjič sem imel zanimivo debato z znanko, ki izkoristi vožnjo z avtomobilom, da pokliče vse prijateljice za katere drugače nima časa. Trdi da je to njen čas za sprostitev!?!
Ja, tako danes ljudje razumejo vožnjo: kot sproščujočo aktivnost, ko lahko mimogrede postorijo to ali ono: ličenje, žretje, telefoniranje, afektirano prepevanje … povežimo to z neko legendo o multiopravilnosti žensk, ki je popolna neumnost, in dobimo babnico, ki se čelno zaleti v kolesarja. Če bi dobila manj kot tri leta zapora, bi se obračal v grobu.
@Francl: 23-odstotnih klancev je k sreči precej malo 🙂
Fantje, tablete jesti.