Kraljevska etapa v kraljestvu Berberov

Četrti dan kolesarjenja smo opravili s kraljevsko etapo, ki nas je iz doline reke Dades vodila v kraje bogu za hrbtom. Z asfalta smo zavili po simpatičnem kolovozu.

Malo višje, ko je kolovoz postajal precej manj simpatičen in ga ni bilo več mogoče jasno ločiti od suhe hudourniške struge, smo srečali mladeniča z ženskim biciklom. Še enkrat se je potrdilo, da je svet majhen in da Tilen pozna ogromno ljudi, sploh če se smukajo okoli najbolj zakotnih puščavskih kavarn. Možakar je, menda z izključno rekreativno-turističnimi nameni prikolesaril z drugi strani prelaza, nazaj pa se mu ni ljubilo. Rešitev njegove zagate se je ponudila sama od sebe, namenjeni smo bili namreč točno v tisto kavarno, v Desert Soulovem spremljevalnem tovornjaku pa so stojala za kolesa. On naj bi se z javnim prevozom vrnil po glavni cesti okoli hriba. Nekateri imajo res srečo.

Kot sem že napisal, je postal kolovoz precej manj simpatičen.

Na določenih odsekih je bil celo skrajno težaven.

Seveda pa naravna kulisa odtehta vse tegobe in z nekaj kondicije človek uživa tudi na grušču, ki lahko na psiho učinkuje skrajno neprijetno in poleg tega rad seka boke plaščev. Takrat je najbolje reči inšalah in sesti na kamenje ob poti.

Zanimivi patroni so tamkajšnji domačini, ki so jih butasti turisti očitno navadili na obdarovanje, zato se jim to zdi nekaj popolnoma normalnega. Eden je težil za cigarete, drugi je hotel, da ga fotografiram – in mu za to bržkone nekaj plačam –, mularija se dere »un bombon« ali zahtevajo dirham, neki gonjač pa mi je, potem ko je budno spremljal menjavo plašča, hotel zaračunati zato, ker se je na fotografiji med drugim znašel njegov osel.

Proti vrhu se je že težko dihalo, navsezadnje so bile to moje prve letošnje višinske priprave, a se je vsaj izboljšala cesta.

Zadnji ovinek.

Moj aparat je na vrhu pokazal nadmorsko višino 2651 metrov, nekateri drugi kakšnih petdeset manj. Sneg se je obdržal samo še v sledovih in bilo je relativno toplo, a sunki vetra so bili brutalni.

Spuščali smo se po tej cesti:

Vsled slabega terena smo bili s kolesi tokrat hitrejši od Gregorja v spremljevalnem vozilu. Zjutraj je še fantaziral, da bi mi lahko zaflikal kakšno zračnico, a izkazalo se je, da je bil njegov dan poln težav izzivov, ki so zahtevali tudi izkušenega kopilota, ki je pred tovornjakom računal kote in ocenjeval milimetre. Večkrat je šlo na milimetre, enkrat tudi po treh kolesih, za rešitev podviga na fotgorafiji pa si je, kar se mene tiče, prislužil prestižno nagrado Zlati volan za posebne dosežke pri terenski vožnji.

Malicali smo precej nižje pod prelazom, ko se je situacija nekoliko umirila. Piknik nam je popestril izredno nadležen gonjač, ki je zahtevajoč čevlje kar naprej ponavljal »kadu, kadu« in z vso resnostjo nadziral delo na tovornjaki, dokler pač nismo odpeljali.

Tu smo v resnici kolesarili v nasprotno smer, torej v kanjon.

Rose Psycho Path se na teh potkah dobro znajde.

Do cilja smo se bolj ali manj spuščali.

Berberov, ki v teh koncih še vedno živijo v šotorih, raje nisem fotografiral, prvič zato, ker jim to ni všeč, drugič pa zato, ker se mi potem ne ljubi pogajati za ceno. Včasih človek niti ne ve od kod se vzamejo pošastno hitri otroci, ki po skalah skačejo kakor koze in so neredko tako simpatični, da bi jim človek res najraje nekaj podaril. Živijo na primer pod skalami na levi strani fotografije.

Kafeterija, kjer naj bi odložili mladeničev bicikel, je bila prvi znak moderne civilizacije.

Naključje je hotelo, da se je lastnik bicikla vrnil, ko smo ravno pili pomarančni sok. Pravzaprav sem za njegov podvig izvedel šele tik pred kavarno in še enkrat spoznal, da so to res neverjetno trpežni ljudje, ki nikdar ne komplicirajo, ampak preprosto nekaj naredijo in imajo potem tudi srečo, da se inšalah vse obrne v njihov prid. Čez hribve smo šli z gorskimi kolesi, vrhunsko opremo, s skoraj neomejene količine vode in s spremljevalnim vozilom za hrbti … ta pa je šel čez z ženskim mestnim biciklom in z ruto, zavezano okoli glave. Noro.

Malo nižje smo bili spet na asfaltu in zavili v kanjon Todre, ki velja za eno največjih turističnih znamenitosti. Zgoraj nismo srečali niti enega turista, večino bojda pripeljejo samo do najožjega dela kanjona, to je tukaj:

V resnici je višje precej lepše, najbolj simpatično pa je v oazi ob rečnem toku proti mestu Tinghir. Danes smo imeli prost dan, a o tem raje jutri. Zdaj se ravno odpravljamo v hamam.