Konj (1803 m)

Med lansko krožno turo Bela–Ojstrica–Planjava–Kamniško sedlo–Kamniška Bistrica sem ugotovil, da je Konj eden bolj zanimivih vrhov v tem delu sveta. Poglejte to pojavo!

Poleti, ko je kopno tudi v višavah, se mi je zdelo za Konja škoda časa, nedelja sredi junija pa je bila kar pravi dan za prekinitev nezaslišane pohodniške lenobe, ki me pesti že celo zimo in pomlad, z izjemo prečkanja Polhograjcev in izletov na Menino planino, Kum, Nanos, Sv. Jakob, Sabotin in na oguljeni Grmadi v okolici Ljubljane. Konj je bil torej precejšnja šok terapija, sploh zato, ker smo prejšnji dan odtekli nekaj kilometrov v nenormalnem tempu, pa še peto sem si nesrečno prerezal, tako da me je celo pot prijetno žulilo. Da je bila mera polna, smo sredi dne praznovali nekaj rojstnih dni, zato je bilo treba pohitet.

Izbrala sva pot ob Beli in po zloglasni strmini, ravno prav strmi za ubijanje duha ob začetku sezone. Edini lep del poti je razgledišče proti Kalškemu grebenu in Kalški gori. Potem se je razgled skvaril, pa saj ga niti nisem pričakoval.

Pot do Presedljaja je torej odvratna, ampak potem je svet lepši, ne samo na levo proti Korošici, ampak tudi desno.

Mislim, da od Presedljaja do vrha nisva rabila več kot dvajset minut.

Ni heca!

Čelada je obvezna, manj sigurnim pa priporočam tudi samovarovalni komplet.

Psico sem pustil doma. Če bi se vračala po isti poti, ne bi bilo težav, pustil bi jo na Presedljaju, ker sva se spustila čez Planino Dol, pa to pač ni bilo izvedljivo. Nekam zamerljivo me je gledala, ampak tole res ne bi bilo zanjo.

Pri štemplju še nismo na vrhu, ta je minuto ali dve naprej.

Velika planina…

Spustila sva se po nezahtevni poti na Planino Dol, na kateri je precej več gorniškega prometa, medtem ko gor grede nisva srečala nikogar.

Čez Dol vodi tudi pot na Veliko planino s Kraljevega hriba, ki je podobno odvratna kot pot iz Bele. Potem pa še dva kilometra brušenja podplatov po asfaltu do avta.

Še dve taki šok terapiji, pa bom utečen tudi za kakšno prečenje Košute.