Končno spet v Alpah

Po Stari gospe sem bolj malo kolesaril ali, bolje rečeno,sploh nisem, potem pa so mi pod rit nastavili specialko z disk zavorami. Doslej sem novotarijo preizkusil na ciklokrosu, na cestnem kolesu pa sem prevozil samo kakšnih deset, mogoče dvajset kilometrov. Objektivno so diski na specialkah nekaj dražja ter za vzdrževanje precej bolj zapletena rešitev z boljšo zavorno močjo, še posebej v dežju. In zakaj si ne želim učinkovitejših zavor? Ne samo zato, ker so dražji in zahtevnejši za vzdrževanje, ampak tudi zato, ker so grdi. Na prvih treh vožnjah sploh ni bilo treba bremzat, pravi test pa je obetala sobotna, za trenutno pripravljenost epska tura s tremi prelazi.

Čeprav sem se že zdavnaj zaklel, da v dežju ne bom več kolesaril, se na napovedi vremenoslovcev nisem prav dosti oziral in se odpeljal točno v severno Slovenijo. V Kranju, kjer mi je sonce še žgalo mlečno kožo, je bilo jasno, da so Kamniško Savinjske Alpe zabasane z oblaki. Medtem ko grem v hribe vedno med prvimi, se na kolo stežka spravim pred deseto dopoldne in ko sem po stari tovorniški poti ob Kokri, kjer je cesta videti, kot da je niso popravili že od 14. stoletja, poskakoval proti Jezerskemu, se je večina že vračala proti Kranju. Jaz sem pedala teptal točno proti črnini. »Obetal se je peklenski dan v Alpah«, bi napisal, če bi se preživljal kot poročevalec s kolesarskih dirk. Kdor v soboto ni bil na Jezerskem, ni ničesar zamudil.

Gaerneje Stilo sem s pedal prvič odpel šele na meji na Jezerskem vrhu (1218 m).

Drugič pa na najlepšem kolesarskem počivališču.

Kdor se z biciklom pelje iz Preddvora v Železno Kaplo, mora ugotoviti, da je v tej državi nekaj bilo in je še zmeraj narobe. Na slovenski strani misliš, da ti bodo odpadla jajca in kolesa, na avstrijski pa se pelješ kot po putru, asfalt prime kot sto hudičev in iz ovinka v ovinek sem bil s kolenom bliže tlom. Poezija. Do odcepa desno, kjer se cesta na Pavličevo sedlo postavi dobesedno pokonci.

Karbonski konjiček ima kompaktno gonilko, torej prenos 34×27, kar je bilo ravno dovolj, da sem se še lahko peljal naravnost in vsaj 10 km/h. Ob tem se zdi popolnoma nerealno, da sem deset let nazaj na tem klancu z višjo, torej udobno kadenco vrtel prenos 39×25, s tem da sem verjetno na manj strmih delih zadaj vrgel tudi na manjšo šajbo. Neverjetno.

Ulilo se je točno na najvišji točki, slabih 1400 metrov nad morjem. Cesta se potem malo spusti in potem spet vzpne na Pavličevo sedlo (1338 m).

Motoristi so vedrili, jaz pa sem bil, estetika gor ali dol, še kar zadovoljen, da sem imel diske. Primejo kot hudič, na mokri in strmi cesti mogoče še preveč brutalno. Ko bo UCI diske dovolila, bo po mojem zaradi agresivnejšega zaviranja padcev še več. Kar se pa rekreacije tiče – z diski na spustih ne uživam niti malo bolj. Niti malo. Ampak slej ko prej jih boste hočeš-nočeš imeli vsi. Živeli komercialisti!

Kdor v soboto ni bil v Logarski dolini, ni ničesar zamudil.

Drugič se je ulilo pri Solčavi. V dežju po svoje uživam, a na živce mi gre, da zasvinjam kolo in tisti, ki živimo v bloku, imamo potem cel projekt kako ga očistit. Po mojem se bom z najbližjo avtopralnico počasi dogovoril za občasno uporabo štrajfiksa. V Lučah je dež pojenjal, med gorami je pa še kar grmelo, tako da sem jo brž užgal na sončno stran Alp – deževalo namreč ni nikjer, razen nad menoj.

To turo sem vedno zaključeval čez Črnivec, tokrat pa sem šel – prvič s kolesom – v Lučah desno, čez Volovljek. Pot je nekaj kilometrov krajša, a s kakšnih 200 metrov več vzpona. Asfalt je, sploh v dolini, ko se cesta še zlagoma vzpenja ob Lučnici, tako brutalno zanič, da bi se verjetno s Specializdom Roubaix raje dve uri vozil skozi Arenberški gozd, gor in dol. Cesta z Volovljeka (1029 m) seveda ni dosti boljša, ampak zdaj sem bil iz hudega ven in po spustu s Črnivca me je čakala samo še rutina do Ljubljane. V Kamniku sem na pumpi uničil sendvič. Seveda sem pristaš kakovostne hrane, ampak neverjetno je, kako me dkolesarjenjem prija umetna svinjarija. Žal niso imeli tistih sladkanih trikotnih sendvičev, ki kar spolzijo v krvožilni sistem ne da bi moral pretirano uporabljat zobovje.

Ker sem srečal Bibo, sem se povabil na pivo, ampak sem moral skozi Trzin, kar je bila z vetrom v hrbet malenkost. Navsezadnje se je izkazalo, da sem v petih urah in tričetrt neto prekolesaril 158 kilometrov in skoraj točno 2000 metrov višinske razlike. Fletno. Sploh zato, ker sem bil naslednji dan sposoben prevozit še eno več-kot-stokilometrsko.

Trasa: LJ–Valburga–Trboje–Kranj–Kokra–Zgornje Jezersko–Jezerski vrh–Pavličevo sedlo–Solčava–Luče–Podvolovljek–Volovljek–Stahovica–Kamnik–Mengeš–Trzin–LJ

V bistvu je, kot je razvidno s slike, zanimiva samo tretjina poti. Ostalo je onegavljenje po ravnini.