Kolesom prijazno

Nekako sem se navadil, da ne grem na kolo, če prej ne spijem kave. Pri domačem bifeju, tistem z najlepšo plažo v mestu, sicer ni namenskih stojal za kolesa, ampak nič hudega … bicikel  lahko kadarkoli postavim za šank. Za to sicer nikdar nisem dobil izrecnega dovoljenja, a tudi nisem nikdar vprašal, ven pa Zalarja tudi ne bi vrgli, kot je menda pred časom šofer potnikom prijaznega javnega servisa LPP z avtobusa vrgel potnico z zloženim zložljivim kolesom.

Potem se pa začne …

»Ti, ta je pa hud, a to je za dirkat po cesti?«

»To je vse karbon, ne?«

»Koliko pa tehta? Uh, to je pet kil, a?«

»To greš komod štirideset, ne?«

»Koliko pride takle?«

»Noro, za to že dobiš avto, pa ne slabega.«

»Koliko prevoziš?«

»Fak, to je več kot jaz z avtom.«

… … …

Vsakič.