Kolesarski maraton preko Karavank

Kljub obupni vremenski napovedi sva se z Urošem v nedeljo z avtom odpeljala čez Ljubelj v majhno vasico poleg Borovelj, na štart Kolesarskega maratona preko Karavank.

Slabo se je začelo že v soboto, ko sem, čeprav je bil snažen, vestno čistil bicikel. Še sreča za to mojo navado, saj sem opazil, da imam v zadnji gumi dve precej veliki zarezi. Najbrž je ne bi razgnalo, toda vseeno bi imel slab občutek, zato sem ob šestih zvečer skočil v edino še odprto trgovino, kjer so me kar nesramno odrli za te pimpovske rdeče mišelinke¹

V nedeljo zjutraj je vreme delovalo obetavno, toda bliže, ko sva bila Tržiču, bolj črno je postajalo. Med vožnjo na Ljubelj je že deževalo in dodobra namočilo že tako gladek asfalt. Na štartu k sreči ni bilo dežja, zato sva lahko v miru spila kavo in se prav počasi oblekla, namontirala na drese štartni številki, si zaradi grozečega dežja namazala noge s segrevalno kremo ter opravila ostale kolesarske malenkosti. Na startu se je pojavil tudi Jure Robič, garant, da bo na dirki letelo, in s tem poskrbel za nekaj kolesarske panike.

Klanec na Ljubelj, smo v večji meri prevozili v zaprti vožnji za vozilom organizatorja. Progo so odprli blizu Slovencem nesimpatičnega Deutsher Petra. Od tam je šlo na polno in hitro sem ugotovil, da tehtam kakšne tri kilograme preveč in sem na 18-odstotnem klancu izgubil priključek z najboljšimi. Zato je bilo treba toliko bolj pritisnit skozi tunel in na spustu, kjer je na mastni cesti marsikdo tudi pobliže spoznal asfalt. Jaz sem se srečno pripeljal do zasledovalne skupine. Je pa ta spust kar vesel, po mokri cesti sem dosegel hitrost 85 km/h, kar je precej divje, ko se zapelješ v črn tunel. Do Tržiča smo kljub slabemu sodelovanju Avstrijcev ujeli najboljše in jo v precej hitrem tempu nažgali čez Golnik v Kokrico, kjer smo zavili proti severu. Posijalo je celo nekaj sonca in ob cesti nas je pozdravljalo precej navijačev, čeprav ni šlo za resno dirko. Celo ena mama s slovensko zastavo je poskakovala na dvorišču svoje domačije!

Foto: Jozsha

Po ravnini smo se lepo menjali in tudi meni je šlo brez težav do začetka strmejšega klanca na Zgornje Jezersko, kjer je Robič pohodil, držal pa ga je samo moj kompanjon Uroš. Nečastno sem odpadel (skrajno desno v ozadju) še preden se je začel pravi vzpon.

Foto: Jozsha

Na Jezerski vrh sem prišel sam, z upanjem, da ujamem kolesarja, ki je bil malo pred mano. Seveda tega tipa ni bilo nikjer in stoodstotno sem prepričan, da je goljufal. Med vzpenjanjem sem se mu ves čas počasi približeval, potem pa ga zasačil, da je za enim ovinkom nekaj mutil z motoristom. Potem ga ni bilo nikjer več, ker se je najbrž pošlepal. Kakorkoli, po divjem spustu sem počakal dva sotrpina in skupaj smo jo po mokri cesti (začelo je veselo deževat) usekali skozi Železno Kaplo in naprej proti Borovljam. V naši mali skupinici sem bil najmočnejši in tudi najbolj priden, ko je bilo treba rezat močan nasprotni veter. Do cilja se je nenormalno vleklo in kamerada sta čedalje bolj preklinjala veter, mraz, dež in klance. A kaj hočemo, tak je biciklizem, za idealne pogoje pa je treba poiskat kakšen dvoranski šport!

V cilj sva se pripeljala sama z Avstrijcem. Moral bi biti pred njim, glede na to, da sem večinoma vlekel jaz, pa je fant (po nesreči, kot je dejal in mu tudi verjamem), malo prezgodaj prevozil preprogo s ciljem. Tako je uradno uvrščen nekaj stotink pred menoj, a se sploh ne grizem. Bila je lepa dirka. Veselje se je začelo šele ko sem stopil s kolesa. Noge so me držale, ampak v križu me je tako zagrabilo, da še zdaj, ko to pišem, ne morem normalno sedet, kaj šele, da bi se sklonil. To je po mojem posledica lenobe v zimskem obdobju, ko nisem hodil na fitnes krepit spodnjih hrbtnih mišic,. Poleg tega je bilo še mraz in vlažno, zato me je še bolj privilo.

Dirko je zmagal Jurko, ki se je otresel Uroša še pred začetkom vzpona na Jezerski vrh. Uroš je fasal krče, zato je raje počakal na zasledovalno skupino in na koncu dosegel tretje mesto v svoji kategoriji. Med tekmovalci z DOS-a pa ni bil prisoten samo Jure Robič, ampak tudi petouvrščeni Aleš Luznar.

Organizator je napisal, da je dirka dolga 125 km s 1900 metri višinske razlike, a so tekmovalci namerili okrog 140 km. Moji podatki pa niso točni, ker mi je vmes zatajil števec. Zato tudi tale graf ni popoln:

Organizacija maratona je bila kar dobra. Namesto treh je bila sicer samo ena okrepna postaja, manjkalo je nekaj oznak, zato pa je bila cesta zgledno zaprta z delno zaporo, tako na avstrijski, kot tudi na slovenski strani meje. In blazno frajersko je bilo, ko smo dvakrat prečkali mejo ne da bi bilo sploh treba pogledati policiste.

Komaj čakam Franjo, kjer upam, da bom malo boljši!

1. Zaradi prihajajočih dirk sem kljub zadovoljstvu z modelom Krylion kupil najboljšo robo od Michelina, Pro Race2. [↩]