Kolesarska sezona 2020

V celem letu nisem niti enkrat letel. Niti enkrat nisem zapustil ozemlja Republike Slovenije. Niti enkrat nisem prespal drugje, kot v domači postelji. Kolesarska sezona je bila pa bogata, kot še nikoli. Žre me samo to, da jo bo težko ponoviti.

Dobra noga

Letos mi je končno uspelo sestaviti normalno sezono, brez enomesečnih ali celo daljših prekinitev. Uspel mi je, mislim da na koncu niz 69 dni, ko sem kolesaril prav vsak dan. Večino leta sem gravlal in ugotovil, da je to za 90 odstotkov kolesarjev najprimernejša disciplina.

V novo leto sem vstopil precej debel. 1. januarja sem imel okroglih 75 kilogramov, sredi oktobra 64. Za tako odločno spremembo se imam zahvaliti tudi brutalni raziskavi na Fakulteti za šport, ki sem se je udeležil in celo prišel do konca, tudi ko sem v štirinajstdnevnem ciklu trpel 75-odstotni energijski primanjkljaj. Na višku sezone mi je nekajkrat tako letelo, da nisem mogel verjeti samemu sebi. Ko bi bilo najmanj treba, pa je forma seveda strmoglavila.

Bilo je nekaj voženj, vse v res imenitni tudi zvezdniški družbi. Kolesaril sem z lepoticami. Pa z najboljšim rekreativcem v Sloveniji – ki je še vedno žival, a mu rezultatsko maje prestol Kristian. Na predzadnjem treningu pred Tourom sem imel čast spremljati skorajšnjega zmagovalca dveh etap. Nekajkrat sem šel na kolo s starim, kar je bilo še posebej prijetno.

Kaj pravi Strava?

Število dni na kolesu: 269

Število ur na kolesu: 714

Kilometrina: 17.872 km

Višinska razlika: 178.050 m

Najdaljša vožnja: 310 km (13 ur neto, 14,5 ur bruto)

Največja višinska razlika: 5.350 m

Nekajkrat sem šel, na kolo za več kot osem ur, enkrat celo sam, in to ob smešno majhnih količinah kolesarskega goriva, tako da je bilo vse skupaj že življenjsko ogrožajoče.

Poglejmo nekaj vrhuncev, ki sem jih popisal na Rundi, najdete jih v razdelku Izleti.

Najdaljša: 310 kilometrov

Kaj početi, ko je dan najdaljši? Seveda, cel dan kolesariti! Z Gregorjem in Žigo smo to naredili v gravlerski različici, ki je za tako dolge podvige vsekakor primernejša od cestne. Traso sem začrtal perfektno, tako da ni bilo asfalta niti deset odstotkov. Škoda, da mi je ravno na najdaljši uspelo vmes ustaviti števec. Analiza je pokazala, da sem naredil 310 kilometrov in 5.350 metrov višinske razlike, vse to v 13 urah vožnje.

Doživeli smo vse, razen migrantov in medvedov. Mraz, vročino, dež, defekte, jaz pa kot najšibkejši člen še dobro uro ali dve križevega pota. Moj stroj, ki je bil zjutraj zgledno zglancan, lepo prikaže razsežnosti tega podviga.

Najbolj hribovita: Vzponi na vzhodni strani Ljubljane

Največ vzpona se je nabralo na 300-kilometrski, ampak najbolj razgibana je bila karantenska vožnja po klancih nad Ljubljano, ki sem jih spomladi v različnih kombinacijah nabijal vse dokler se ni nabralo 4.000 metrov višinske razlike.

Najhitrejša: V Belo krajino in nazaj

Bilo je tudi nekaj hitrejših, ampak v Belo krajino in nazaj je dolga, šel sem sam in tisti dan je letelo kot pri norcih.

Najvišja točka: Zvoh

Ko sem bil mlad in zaključni klanec še ni bil tlakovan, sem na vrh prilezel ne da bi stopil dol, zdaj pa ne gre več. Morda bi celo zmogel, če bi imel šajbo s 40 zobmi in če pod vrh ne bi prišel napol mrtev od preteklih naporov. Izbral sem namreč za gravlerja popolnoma neprimerno pot.

Najbolj strma: Ljubelj

Pot na Zvoh je bolj strma, enako cesta na Šmarno goro, a bom zaradi kakovosti celotnega podviga vseeno izbral cesto na Stari Ljubelj. Ni tako strmo kot na Šmarni gori, je pa cesta dalj časa bolj napeta in že do tja je treba garati. Sploh, če greš tako kot se spodobi, torej od doma.

Dirka leta: Dogs Gravel Days

Z dirkanjem je bilo letos še slabše kot sicer, kar je škoda. Vrhunec bi moral biti Human Fish Gravel, kjer bi šel seveda na epsko, 260-kilometrsko traso. Žal so ga morali odpovedati. Tolažil sem se s tem, da je bila forma takrat že v zatonu, kar se je izkazalo na Dogs Gravel Days. Tudi če ne bi odpadel tako zgodaj, bi bila uvrstitev enaka, kot sem jo držal do defekta, je pa res, da bi se malo dlje vozil v družbi.

Najbolj romantična: Rovtarska

Romantična je lahko tudi solo vožnja, ampak v dobri družbi je še bolje. Jesen je po mojem najlepši letni čas za ta šport, dokler je seveda dovolj toplo, da ni treba nositi zimskih cunj.

Najhladnejša: Tour de Limbuš

Precej sem se vozil v mrazu, a sem se oblekel kot se spodobi za zimo. Na Štajersko sem se po čim bolj makadamski trasi podal oblečen tako, kot se spodobi na pomlad. Da ni bilo preveč dolgčas, sem šel čez Pohorje. In tam se je zalomilo. Temperatura se je spustila tja do dveh stopinj Celzija. Lahko bi tarnal, pa saj na licu mesta tudi sem, ampak tako je z naravo: ko pokaže svojo moč, te okrepi.

Najbolj spokojna: Čez Mašun

Sezono druženja sem ob koncu prvega vala odprl z Blažem. Dvesto kilometrov gravlanja po divjini. Nekoliko me je skrbelo. V osmih urah se lahko na taki preizkušnji dva skoraj neznanca skregata na živo in mrtvo, pa še 15 let je med nama. A izkazalo se je, da še nisem kolesaril s tako kompatibilnim patronom.

Najlepša: Velika planina

Ni bilo lahko, ker sem na četrti dan najtežje faze raziskave že čutil hudo pomanjkanje in se na pot že zjutraj podal lačen. Ampak, potem ko sem večino leta kolesaril po krimskih, javorniških in občasno snežniških gozdovih, je prijala vsaka fura v pristnem alpskem okolju. Velika planina je pač lepa vedno – razen ob koncih tedna.

Najbolj gasilska: Runda sv. Florjana

Ko ne smeš iz občine, zaigra domišljija. Tako sem lepega dne povezal vse gasilske domove v ljubljanski občini. Pozneje sem v malo bolj gravlerski varianti povezal vsa naselja, jeseni pa pokopališča.

Najbolj kulinarična: Barjanska pivo in burger runda

Glede na to, da je bilo polovico leta vse zaprto, ko ni bilo, pa nisem smel jesti, je bilo priložnosti za kulinarične užitke malo. So pa navdušili pri Grebencu.

Najbolj blatna: Savskih 50

Gravlanje dojemam kot kolesarjenje po makadamskih cestah in kolovozih, lahko tudi enoslednicah, če so lepo vozne. To ne pomeni, da občasno ne zavijem na bolj razdrapane terene. Proti manj cestnim in bolj terenskim gravlom nimam nič, če mi vnaprej povedo, da bo teren zanimiv. In za Savskih 50 se ve. Ve se tudi, da je vedno kul. Čeravno v solo različici.