Foto: Tit Košir
Škoda, da mi nikoli ne uspe sestaviti sezone kontinuiranega kolesarskega izletništva, tako da prevladujeta samo dve skrajnosti: ali sploh ne gonim ali pa gonim do onemoglosti. Ne eno ne drugo pa ni zdravo. slabih 11.000 kilometrov se zdi večini noro veliko, a res je tudi, da sem več kot četrtino prekolesaril junija in julija, več kot 80 odstotkov pa od sredine februarja do konca julija. V neki točki je tehtnica pokazala 66,8 kilogramov. Prvega januarja sem jih imel spet 75.
Mogoče me je letos prvič začelo glodati dejstvo, da nisem več najmlajši. Trenutno še ugotavljam do katerega leta človek na aerodinamični specialki še ni videti smešen. Ocenjujem, da nekje do 45. leta. Ampak, navsezadnje je Davide Rebellin še lani resno dirkal in je nameraval tudi letos. Poleg tega naj bi še naprej delal v kolesarskem medijskem biznisu, torej naj bi bil videti kolikor toliko podoben resnemu kolesarju, kakršen je človek na desni.
Ker mi sredi leta ni bilo več do pisanja bloga, lahko za nekatere podvige priskrbim samo link do Strave.
Najdaljša: Okoli Ljubljanske kotline
To sem imel v mislih že dolgo. Na vsaj dveh mestih je možno iti po nekih obskurnih asfaltiranih cestah še bolj ob in na robu, a je bilo spričo besnega tempa težko dojemati manj znano okolico, zato sva odcepe zgrešila. Kotlino sem si želel obkrožiti hitro, ker pač noben normalen človek ni rad na biciklu več kot osem ur, zato sem zelo vesel, da sem imel čast severne tri četrtine poti prevoziti z najboljšim rekreativcem v Sloveniji. Predvideval sem, da bo povprečna hitrost med 32 in 33 km/h – ampak do trenutka, ko sva se ločila, je bila čez 36 km/h. Verjetno sem tudi prvi človek, ki ga je prepričal v čisto pravi coffee break. To pomeni, da sva, odkar kolesariva skupaj, prvič vmes snela čeladi. Malo je bil sicer živčen, a se je kar dobro znašel. Tam sva srečala gospoda selektorja. Nič ni rekel. Samo svoje si je mislil.
Najbolj hribovita: 11 klancev nad Ljubljano
Kot kakega amaterja me je vprašal: »A ti si že naštudiral, kako bi moral v okolici Ljubljane plezat po klančkih, da bi naklepal prek 2.000 višincev?« Ne samo, da sem naštudiral, to sem že storil dve leti nazaj. Zdaj je bil čas resno turo. Kako naklepati prek 3.000 višincev? A v poštev pride le krožna trasa.
Največ prelazov: Volovljek. Pavličevo sedlo. Šajda. Ljubelj
Odličen dan. Vsaj 80 odstotkov poti je pihalo nasproti, tudi na Ljubelj. Ta vzpon je bil res kot cesta v pekel, ne strmina, veter ga je naredil. Zdaj vem zakaj grem čez Ljubelj vedno v obratni smeri. Ampak, Tim je hotel v to smer, pa sva šla.
Najvišja točka: Pod Obirjem
Letos nisem šel čez 2000 metrov, a vzpon do Kapelške koče je bil naporen, kot bi rinil precej više od 1555 metrov nad morje.
Tekma leta: Maraton Alpe
V najbolj mučnem obdobju lanskega leta sem se lotil še dirkanja. Teden dni pred Maratonom Alpe sem bil tako uničen, da bi bila udeležba norost, a me je mikala, ker je dirka lepa. Poleg tega naj bi prva stoterica z lanske dirke štartala v prvem boksu in ker domnevam, da bo sistem enak tudi naslednje leto, bi bilo škoda izgubiti varno pozicijo. Šlo je slabo, ampak smo se lepo igrali, da dirkamo. Naslednje leto bom lahko spet štartal v prvem boksu,
Najbolj mučna: Čez mejo na Predmeji
Seveda je smisel kolesarstva kot športnega boja tudi zadajanje trpljenja drugemu s tem, da ga najprej zadaš sebi. A obstajajo pravila na skupnih vožnjah. Gentlemanski morilec bo razkazoval svojo premoč s počasnim navijanjem tempa in tako iz partnerja – ne pa nasprotnika – potegnil kar največ. Druga vrsta so morilci, ki mrcvarijo s hipnimi in povsem nepotrebnimi spremembami tempa. Enkrat. Dvakrat. Trikrat. Potem je konec in na prvem hupserju samo še neslavno odviješ.
Najbolj vetrovna: Burja vas naredi močnejše
Prav na začetku sezone, ko sem bil še ves telečji in me je prizadela vsaka malenkost. Bil je dober dan. Dan, ki človeka učvrsti. V dveh, treh letih, kar se ne mažem po ustnicah z vazelinom, mi ni razpokala koža … do tega dne.
Najbolj na knap: In luč naj mu sveti
V Bači pri Modreju sem malo pred šesto zvečer in z osemdesetimi kilometri ter Petrovim Brdom pred seboj ugotovil, da ne bo zneslo. In sem pohodil, v zmernem tempu. Do Škofje Loke je treba priti, potem bom že nekako. Na Petrovem Brdu, torej najvišji točki izleta, sem bil že nekoliko šibak in še shladilo se je. Vzhodnik mi je delal slabo uslugo, a po dolini je kar letelo. V Železnikih pa sem začel tuhtati kaj mi je storiti.
Najbolj sproščena: Rendezvous runda
Tri ure kolesarjenja za vsega skupaj šest ur užitka. Saj znam, samo čas moram imeti. Za kolesarski zmenek se mi lahko javiš po elektronski pošti.
Najlepša: Migrantska transverzala
Tja, kjer se klatijo medvedi, Alžirci, Maročani in Pakistanci. Za take dni se trudimo nabirati kondicijo. Težko je z besedami opisati lepote teh krajev in toplino domačinov v teh zakotjih.
Najbolj spokojna: Romantika
Samo midva s Specialized Roubaixom. Pet ur in več dolge ture s celim kupom klancev so lahko lepe, nikoli pa niso romantične, ker človek trpi kot žival že zato, da pride na cilj v doglednem času. Romantičen izlet se zgodi, ko tega sploh ne pričakuješ, nekje pred nosom, morda na bližnjih klancih, ki jih skoraj nikoli ne prevoziš, paradoksalno ravno zato, ker so tako blizu.
Najbolj slastna: Vipavske vinske ceste
Med kolesarjenjem načeloma ne pijem, a tako načelen pa spet nisem. Vsebnost alkohola se je vsaj razpolovila že čez nekaj kilometrov, ko smo v precej olimpijskem tempu pregrizli vzpon od Velikih Žabelj do Vrtovč in se potem že vrnili v Ajdovščino. A tam še ni bilo konec. Četrta, uradno pa tretja postaja je bila Gostilna pri izviru Hublja, kamor smo se vzpeli skozi Lokavec.
15 komentarjev
Leta ’99 sem si kupil prvega resnejšega gorca in še danes gonim izključno gorce. Ampak, priznam, vedno bolj me mika specialka, tudi zavoljo tvojega pisanja. Tnx za trud!
Specjalka ni za starce… (:
Tristokosmatih. Ta teden bo toplo. Bom šel na bicikl. Priznam, da meseca januarja še nisem šel nikoli. Defloracija lastnega predsodka, ob pomoči teh fajn zapisov. Znaš rajcat jebelacesta.
Kaj pa kaka lisica2 kaj na vidiku?
To tudi mene zanima
Kaj hočeš? Dostop za stream v moji spalnici?
Glede na to, kako hitro se naveličaš v življenju vsega, je zelo verjetno, da si se naveličal tudi žensk.
.
Ker mi monitoring vlečenja kožice v družbi Desanke Rukić ni zanimiv, se lepo zahvalim in zavrnem ponudbo.
Lisica je bila fejst punva. Pogresam njene fotke.
Odnehaj.
Punca*
Super pišeš, fajn te je brat. In da ostaneš v ekipi revije Bicikel, intervjuji so super. Vse dobro.
Koliko pacientov na kupu, prav neverjetno. Upam, da ti možganski maloposestniki ne omajajo volje do pisanja. Jbg, rad te berem, tudi ko se ne strinjam s tabo.
Tovrstni debili mi omajajo kvečjemu voljo do življenja, zagotovo pa mi upada zaupanje v napredek človeške vrste.
Skoraj 11.000 km?
He, he, Matej jaz sem jih z avtom naredil približno toliko. Je pa res, da sem jih bolj enakomerno porazporedil preko leta.
Mimogrede, eno razmišljanje na temo: Tuje ali domače https://damijan.org/2020/01/08/se-je-zaradi-povecanja-neenakosti-treba-odpovedati-prosti-trgovini/
Z avtom sem jih naredil morda 2000 in še to z odporom.
In ob vsem tem se mi je za ekonomijo gladko fučkalo.