Neki petek sva se z Lisico sredi dne odpravila na kolesarski izlet okoli Šmarne gore. V Podutik sva šla po obrobju Ljubljane in potem skozi Šentvid, Tacen, Vikrče ter Spodnje in Zgornje Pirniče v Medvode. Prometa po slovensko sem vajen, zato me kljub občutku ogroženosti dogajanje ni ganilo. Lisica pa se je morala v Medvodah ustaviti, ker je bila po dobre pol ure vožnje že na robu solz.
Vojna na cesti
V Sloveniji na splošno velja, da se sme kolesarje prehitevati kjerkoli in da zaradi kolesarjev ni treba zavirati, razen če je to nujno, ker bi sicer prišlo do čelnega trčenja. Velja tudi, da bi morali kolesarji voziti ob skrajno desnem robu. Približno takšna je tudi dikcija zakona, ne glede na stanje ceste, ne glede na hitrost kolesarja in ne glede na druge okoliščine.
Predvsem ob petkih popoldne je na cesti vojna. Lisica je ugotovila, da jo je tesno prehitel tako rekoč vsak drugi. Razumljivo, da jo je bilo strah, saj je bilo tudi mene. Za njo. Vojno razpoloženje pa ni le domena voznikov dražjih avtomobilov, ampak so nasilni vsi, tudi skrbni očki in mamice, ki z nalepkami na avtomobilih opozarjajo na previdno vožnjo, ker da prevažajo naraščaj. Kolesar za to vrsto ljudi ni človek, otrok, oče, ampak nebodigatreba, za katerega so prepričani, da bi moral voziti bolj ob robu ceste, počasneje, z bolj svetlimi oblačili.
Agencija za varnost prometa sporoča: če ne gre drugače, prehiti na tesno!
Celo Agencija za varnost prometa s svojimi preventivnimi akcijami in njen direktor s svojimi izjavami dajeta vedeti, da praktično kolesarji niso enakovredni udeleženci v prometu, ampak so v podrejenem položaju. Če bi bili kolesarji enakovredni udeleženci, jih zakonodaja ne bi silila ob skrajni rob cestišča.
Marca sem na spletni strani Agencije za varnost prometa tako zasledil priporočilo voznikom, da ob prehitevanju ohranijo vsaj 50 centimetrov bočne razdalje do kolesarja. Da je to neumnost, so morda ugotovili celo ti birokrati, saj besedila ne najdem več. Izgovor, da naj bi šlo le za priporočilo, je skrajno ne-umen, saj daje v podtonu vedeti, da je 50 centimetrov dovolj. Ampak ni.
Veste koliko je 50 centimetrov? Manj kot dva čevlja! Bistveno manj, kot je širok človek. In približno toliko prostora da kolesarjem med prehitevanjem marsikateri voznik.
Podcenjujoča in žaljiva komunikacija
Policija, AVP in tudi njen direktor ob statistiki o prometnih nesrečah z udeležbo kolesarjev nikoli ne pozabijo omeniti, da nesreče v dobršnem ali celo večinskem deležu povzročijo kolesarji. To je grozno, vendar ta podatek ni v pomoč nič krivim, ki so jih ubili neodgovorni vozniki. Takšna komunikacija je žaljiva, sploh ker v istem odstavku vedno omenjajo objestnost kolesarjev, ki naj se ne bi zavedali, da so šibkejši udeleženci v prometu in da morajo v prvi vrsti sami poskrbeti za svojo varnost.
To je žaljivo in podcenjujoče do vseh, ki prevozimo po slovenskih cestah na tisoče kilometrov letno. Mi se dobro zavedamo svoje šibkosti. Vsakič, ko nas nekdo prehiti s 50-centimetrsko bočno razdaljo. In še predvsem takrat, ko zaradi pijanega voznika ali nesposobne ženice dejansko občutimo kaj se zgodi ob srečanju z dvajsetkrat težjim predmetom.
Odgovorni s takšno komunikacijo v podtonu javnosti sporočajo, da so kolesarji tisti, ki so samim sebi nevarni. To sporočajo na podlagi podatkov o številu prometnih nesreč. Ampak ta statistika ne zajema skorajšnjih bližnjih srečanj, prometnega nasilja, ki smo mu priča vsak dan, nasilja, ki potencialne cestne in mestne kolesarje odvrača od kolesarjenja, ker se enostavno bojijo.
Ko postanejo težava šibkejši udeleženci v prometu
Ob opozorilih o nujnosti sprememb prometne zakonodaje tako, da bi bila prijaznejša kolesarjem, se birokrati nikoli ne pozabijo sklicevati na zakonodajo. Kot da je ni mogoče spremeniti. Kot da v zadnjih letih in desetletjih ni prišlo do bistvenih sprememb v prometu in dojemanju prometa. Kot da res ne poznajo dobrih praks iz tujine. Ampak jih. Samo nič se jih ne prime. Kajti spremembe pomenijo, da bi morali delati.
Bolj preprosto je zapravljati denar za slaboumne preventivne akcije, s katerimi opozarjajo kolesarje na avtomobiliste, ne pa obratno. Medtem ko v Avstriji, tudi z mnogimi tablami ob cesti, opozarjajo na pazljivo in fer vožnjo kolesarje in avtomobiliste, AVP nadira šibkejše in jim svetuje, naj se pazijo močnejših. Takšne akcije so namenjene samo kurjenju strasti tistih voznikov avtomobilov, ki jim gredo kolesarji na živce samo zato, ker jih ovirajo pri vožnji po njihovi cesti.
Najbolj varno je ostati doma
Statistika za leto 2017 pravi, da je na slovenskih cestah umrlo 11 kolesarjev. Ista statistika pravi, da so nesrečo povzročili štirje kolesarji. V sedmih (!) primerih pa nesreče niso povzročili kolesarji. Morda bi morali biti ti nesrečniki še bolj previdni? Morda bi se morali še bolj zavedati, da so šibkejši udeleženci v prometu? Še najbolj varno bi pa bilo, če bi tisti dan ostali doma. In ob takšni statistiki AVP kaže s prstom na kolesarje, ki so si sami krivi, če se ponesrečijo!
Kot da agresija voznikov avtomobilov sploh ni težava. Kot da Lisica ni previdna, ko je na cesti. Kot da se na cesti vede objestno. Kot da je bil otrok sam kriv za nesrečo v Volčjem Potoku, ko ga je med prehitevanjem zbil voznik avtomobila in potem s kraja nesreče pobegnil.
Kot je ugotovila Lisica: družba se v vsem prilagaja šibkejšim – razen, ko govorimo o slovenskem prometu.
17 komentarjev
Uf socustvujem z Lisico. Se dnevno vozim po cesti od izvoza za Smartno do Medvod in je res obupen tisti odsek med parkiriscem za Smarno in kriziscem za Pirnice. Sem vsak dan delezen gestikuliranja in trobljenja, ker se drzim omejitve v coni 30, sploh pa ker pocakam za kolesarjem, do varnega mesta za prehitevanje.
Dokler je avtomobil tako izrazit statusni simbol (ja, tudi stara jajca) in kanal za izrazanje svoje nadvlade, ne bo nic drugace.
In če se ti slučajno zgodi, da na cesti padeš in se poškoduješ (pri vseh luknjah in pesku na cesti to ni nemogoče) je najpametnejše na urgenci povedat da si v kolesarski opravi padel po stopnicah pred hišo, sicer dobiš še globo.
Sicer pa se v celoti strinjam z napisanim! Če boš organiziral civilno iniciativo, javi, pridem prostovoljno pomagat!
Odličen članek in povsem realno napisano glede naših cest….Sam sem doma blizu avstrijske meje in se tam vozim ogromno in razlike se na žalost ne da opisat…. Problem je samo naša kultura, ki je marsikdo na cesti nima in tako kot si rekel ti bo vsak gestikuliral, te zmerjal in še kaj…… Zakaj naprimer v avstriji nimaš problema na cesti kot kolesar ali kot pešec??? Samo zaradi kulture…. Pri nas je pač tako noro prepričanje da je kolesar na cesti odveč, pešcu pa bognedaj da bi ustavil na prehodu…… Ko bomo to spremenili (kar bo trajalo še dolgo) bomo naredili ogromno….. Samo če je nekdo tako vzgojen se bo težko spremenil…. Kaj čemo, smo pač odveč na cesti ampak se ne damo…..
Lep pozdrav, Boštjan
Jaz se na ožjih odsekih postavim na sredo voznega pasu, sploh če gre kdo nasproti. Ker če vozim ob robu, se bo majmunu zdelo da je dovolj placa za vse tri. Tako pa mu olajšam odločitev.
Dober dan g. Zalar,
strinjam se, da je kolesar odvečen predmet na cesti pa tudi motoristi niso najbolj zaželeni.
Sicer imam sam malce boljše mnenje o šoferjih, so tudi taki , ki počakajo pri prehitevanju in celo dajo utripalko za opozorilo tistim zadaj vozečim.
Ampak kaj ko si človek zapomni najbolj tistih nekaj %, ki tega ne zmorejo….
Pri nas je še opazna lakota po napredku in statusnem simbolu, ki ga predstavlja avto. Danes morda že malo manj, kajti tako lepega voznega parka, kot ga imamo danes, si nisem mogel predstavljat še nekaj let nazaj. Vsakdo, ki je malo več, ima že Passata ali Audija, in to tavelikega.
Pa nikoli ne sme kolesar uporabiti prednost, če mu jo avto ne da. Tudi sam kot šofer se večkrat zavem, da enostavno nisem dovolj pozoren na okolico. Pa se trudim.
Kronično nam manjka dobre volje in zadovoljstva samega s sabo.
Pozdrav Stane.
Kultura je v Sloveniji na splošno problem, v prometu pa je to še toliko bolj opazno in problematično. In tega res ne bomo spremenili čez noč. Kar je moteče je, da se tega ne trudijo spremeniti niti za to pristojne organizacije. AVP ne naredi nič za varnost kolesarjev v tej smeri, da bi lahko kolesarji po cestah vozili samozavestno. Delajo obratno. Dejansko je na cesti ogromno kolesarjev, ki kršijo prometne predpise in se obnašajo kot norci – ampak sam vidim še več tistih, ki so dobesedno prestrašeni. Še več pa je verjetno tistih, ki jih sploh ne vidimo, ker niso nori, da bi se v tem Teksasu usedli na kolo.
Skratka, kulturo bo težko spremeniti – še težje pa bo z impotentno AVP pod vodstvom birokrata, ki pojma nima o kolesarjenju, in v bistvu dela škodo.
@Siggi: No, tako … zadnjič, ko sem kolesaril skozi križišče, me nekdo celo ni izsilil, ko je zavijal levo (kar se redno dogaja tudi zato, ker vozniki ne znajo oceniti hitrosti cestnega kolesarja). Neki brdavs za njim, imel je približno 150 kilogramov, tako da mu je špeh videl kar ven iz odprtega okna, mu je pa trobil, češ, naj že spelje.
@Uroš: Da. Dejstvo, da država in občine ne poskrbijo za cesto, na kateri moremo pričakovati, da je varna, je že druga zgodba, s katero pa imajo težave tudi motoristi in avtomobilisti.
@Danijel: To je dejansko najbolj pametno, če se imaš rad. Ampak birokrati tega ne bodo razumeli – to bodo razumeli kot objestnost, kot tvojo nesposobnost, da bi razumel, da si šibkejši. Zanima me kloliko naletov v kolesarja od zadaj se dejansko zgodi zato, ker kolesar vozi po sredini ceste – in ne prav zaradi tega, ker vozi preveč ob robu.
@Stane: Jaz sem toliko vešč kolesar, da približno razumem kje je meja, do katere še lahko grem, ko me nekdo izsili. Strah me je za tiste, ki niso toliko vešči. In taka je večina, ki se ima prav tako pravico rekreirati, da ne govorim o komjuterjih. Tako me je zadnjič nekdo skoraj zbil, ker ni razumel pravila desnega. Lisica je bila nekaj deset metrov za menoj in rekla, da na mojem mestu tega kretena ne bi videla. O tem govorim.
Mislim, da bi bilo smotrneje, hitreje in bolj praktično iz proračuna vzeti potrebna sredstva in POVSOD (ali vsaj na vseh večjih povezavah in smereh) narediti od cestišča ločeno in zavarovano kolesarsko stezo, kot spremeniti porazno vozniško kulturo v tej zahojeni, zavoženi državi (ki je nekako ekvivalentna kulturi spletnega komuniciranja). Če imamo denar za vse abotne referendume, reševanje bank in podjetij, absurdne državne “preventivne akcije” in druge politično-birokratske nesmisle, bi se enostavno moral najti tudi za to, ne glede na vse. (In potem svizec zavije čokolado.)
Strinjam se, da bi to moralo biti že zdavnaj narejeno na daljinskih povezavah, kjer je več kot dovolj prostora, do določene mere pa je infrastruktura že pripravljena. Za zgled je lahko povezava Škofja Loka-Kranj, kjer v bistvu ne gre za klasično kolesarsko pot, ampak za asfaltirano poljsko cesto, kjer je promet dovoljen samo za kmete in kolesarje. Mislim, da na ta način rešujejo stvari tudi v Avstriji. Praktično so samo asfaltirali kolovoz.
Nemogoče pa je narediti od ceste ločene kolesarske poti tam, kjer se kolesarji vozijo najraje. V redu, do Polhovega Gradca je prostora dovolj, naprej, recimo proti Črnemu Vrhu, pa ne. In potem dobiš še pametnjakoviče, ki kolesarje naganjajo s cest, češ, saj imate kolesarske steze in poti, pa se vozi na relaciji LJ-Polhov Gradec, če si že tak kreten, da kolesariš. Z naših cest pa spizdi.
Seveda pa bodo pristojni na tvoj komentar odgovorili s podatkom o številu kilometrov novih kolesarskih poti, stez in pasov … in res jih je čedalje več. Škoda samo, da gre za nevozne steze, ki so jih narisali po liniji najmanjšega odpora: evo ti črto na pločniku in spizdi dol s ceste. Dve težavi sta: prvič, na kolesarski stezi naj se ne bi vozil hitreeje kot 25 km/h, jaz pa se lahko v določenih okoliščinah peljem tudi enkrat hitreje. In drugič, tudi če se peljem 25 km/h, sem petkrat hitrejši od pešca, ki je zaradi kolesarske steze stisnjem na preozek pas. Tega pešca lahko tudi ubijem – ali on mene.
Čedalje bolj imam občutek, da v Sloveniji ni toliko glavni problem korupcija, ampak predvsem nesposobnost. Neumnost, če hočeš. Položaje zasedajo zabiti in nesposobni ljudje.
Se strinjam. Ampak tako kot je v tej državi najučinkoviteje s kaznimi udarit ljudi po žepih (sicer zlepa ne dojemajo), je tudi najlažje stvari urediti fizično-infrastrukturno in brez dvigovanja političnega prahu (pa naj bodo ceste širše in bolj pregledne, če ne drugega). Jasno pa je, da bo treba zabit folk tudi vzgajat in cestna pravila na novo pisat — samo da ne vem, kako.
Živjo,
kolesarske steze pomenijo, da smo kolesarje spravili izpod nog nekam, kjer nam šoferjem niso napoti in lehko sedaj pritisnemo na gas.
Steze so narejene slabo, vzamejo čas in moč (ki ni od bencina) in niso vzdrževane, ko so enkrat narejene. Poglejte kakšne so en teden po sneženju, lahko kar nasproti Tivolija v Ljubljani.
Če že delamo kol. steze, morajo biti dodaten pas ob cesti, primerno širok in od avto pasu ločen s črto. Enako na križišču in krožiščih. Ponekod v Podravini v neseljih je že tako, čeprav so ta pas delali verjetno za traktorje. Je pa odličen tudi za kolesarje. Pa od Trbiža do Čedada je tudi tak pas.
Pozdrav Stane.
Uhhh…!!
Za zgled je lahko povezava Škofja Loka-Kranj, kjer v bistvu ne gre za klasično kolesarsko pot, ampak za asfaltirano poljsko cesto, kjer je promet dovoljen samo za kmete in kolesarje.
Lepo da si.. NAIVEN.. in da na tej trasi očitno še nisi srečal…
Tole…
Zna se ti zgodit da napali nate kot.. kamikaze.. MasleyFergusson Jumbo z ene 80na uro in 10 tonsko prikolico.
Kwa ti tuki delaš.. To je moja parcela..Zgin!!
Nekoč se je tak debil z Velikim ustavil šele za Mamo, ko je peljala 2 malčka na učne ure kolesarstva.. U istem hipu sem klical 113…
Popizdis, in hkrati dojameš, da pred glupostjo nisi varnem nikjer..
Malo smo že mogoče dolgočasni s tole avstrijo ampak vseeno. Naprimer če gledamo odsek spielfeld – graz ki je dolg malo več kot 50 km, je kolesarska steza v celoti narejena ob reki muri in med polji in ne vem če se vsega skupaj en kilometer pelješ po navadni cesti. Tudi tam imaš traktoriste in do zdaj še enega nisem videl ali šlišal, da bi bil nervozen ali kaj podobnega. Vsi te takoj opazijo in se ti ognejo ali te počakajo. Pa smo spet na začetku. Torej pri kulturi. In če se današnji in bodoči starši tega ne bodo začeli končno zavedat bo naša družba na tej točki ostala in se ne bo dvignila niti za milimeter.
Pogledamo lahko tudi del hrvaških kolesarskih poti (govorim o kolesarskih poteh ki so blizu štajerske, ker na primorskem tudi ni bog ve kaj). V okolici varaždina in čakovca so naredili manj kot meter širši vozni pas in ga samo s polno črto ločili od vozišča in takoj se počutiš dosti bolj varno. Noben ne po domače povedano “pizdi”, ker te ne more prehitet in posledično ti tudi noben ne pelje 30 cm vstran…. Samo tukaj smo mi še kr zadaj. Ne rečem da nimamo kolesarskih poti, ampak jih je malo….. Sramota pa tudi da v celotni trasi od izvira do izliva reke drave spet samo v slo ni kolesarske steze. Pri nas jo delajo ze deset let, predtem pa so vsa sredstva porabli za druge stvari…. Tak se pac pri nas to dela, kaj čemo…..
Pa lepo bodite in želim vam lep in kolesarsko uspešen vikend s čim manj bedaki na cesti.
Lp,Boštjan
Ko sem s hčerkama na cesti, se obvezno oni vozita po robu, jaz pa po sredini. Da slučajno ne bo komu prišlo na pamet to, kar je tistemu iz Volčjega potoka.
Mi je pa vzpodbudno in hkrati tudi zanimivo, da na dirki po Sloveniji povsod mrgoli ljudi, ki navijajo za kolesarje. Mogoče pa bo počasi bolje.
Cestitam za odlicen prispevek. Tudi sam se dnevno vozim s kolesom v sluzbo po Izanski cesti in z zalostjo ugotavljam, koliko primitivizma je prisotnega v prometu. Cisto vsak dan me vsaj eden od voznikov prehiteva na “tesno”, torej rine mimo mene, kljub temu, da gre nasproti avto. Vse skupaj me zalosti in tudi ne odreagiram vec na taksne kretene, saj bi se lahko vsak dan stepel ze pred sluzbo. Moje mnenje je, da smo se leta dalec od izboljsanja varnosti za kolesarje..
Svoje pripomorejo k temu pa še družabni mediji facebook-klip, viralko…….s svojimi posnetki, ki prav ustvarjajo gonjo proti kolesarjem. Kolesarim dvajset let vendar take gonje proti kolesarjem, kot je letos na cestah še nisem doživel, sploh ni pomembno ali se voziš po robu ceste ali po sredini si moteč faktor. Nekateri samooklicani varuhi redu s kamerami v avtomobilih, psihopati z licencami za ubijanje…. Včeraj sem doživel situacijo na cesti kjer na klancu ob cesti stoji avtobus Belgijskih reg. tablic ob njem pa upokojenci, ki mi ploskajo, čez nekaj minut pa se mimo peljeta bejbi v cliu, ki mi trobita in mi kažeta sredinec. Težava Slovencev in naše kulture za volanom je, ker mislimo da smo “jodlarji” kot jih imenujemo smo pa še vedno balkanci, vendar se tega ne zavedamo.
Res pa je, da moras biti tudi malo poseben, da gres ob rush hour delati zastoje na ze tako obremenjene ceste.
Takole bi morale izgledati lokalne (in mestne) ceste:
https://goo.gl/maps/LcSdmELvwBG2
Kolesarski pasovi ne smejo biti na pločnikih!