Me je pa pritegnila ta Ayn Rand. Karkoli si že mislijo in eni in drugi o njej, iz tega kar si napisala sledi, da je zanimiva oseba. ‘Moralni egoizem’. To je nekje tisti ‘pozitivni egoizem’ kot jaz pravim. Ja, z današnjega vidika je morda res utopija, ampak z današnjega! Recimo, tisti primer prevare partnerja. Točno tako mnenje imam jaz: zmeni se s svojim partnerjem/ico in seveda potem tudi njemu/njej pusti isto.

@chef: Kolikor jaz vem, beseda ‘egoizem’ izhaja iz latinske besede ‘ego’ torej ‘jaz’. Torej prvi sem jaz potem vsi ostali. Najprej zadovoljitev mojih potreb potem skrb za druge(če sploh). Meni najboljše!

Še SSKJ:

egoizem egoízem -zma m (ȋ) miselnost, ravnanje, pri katerem človek upošteva samo svoje koristi, sebičnost: ravnal je brez egoizma; v svojem egoizmu ni videl drugih ljudi; egoizem in individualizem ♦ soc. nacionalni egoizem prepričanje o večvrednosti svojega naroda in njegovi pravici do razvoja na škodo drugih

Tisti ‘samo’ bi jaz izpustil. To ni nujno pri egoizmu. Še več to je že negativni egoizem. Tudi ni nujno da se egoist razvija na škodo drugega.

In sedaj primer, ki ga navaja @Simona:

“Če nekoga napadeš iz sebičnih vzgibov, lahko pričakuješ maščevanje. Morala torej ima svojo funkcijo. Vsi ti špekulantskih menedžerji po naše na primer, ki danes gulijo čuzo ali se še svaljkajo po sodišču, jim plenijo premoženje itd. je stara zgodovinaska fora kratkovidnih sebičnih buksljev, ki niso računali na to, da na drugi strani obstaja sovražna konkurenca, ki jih bo morda nekoč napadla. In žal jim bo, da niso živeli rahlo bolj skromno in darežljivo, pa še vedno dobro, da ne bi vzbujali toliko pozornosti za revanš”

Vsakemu, ki razume definicijo egoizma(“miselnost, ravnanje, pri katerem človek upošteva samo svoje koristi,”), je jasno da to niti približno niso egoisti. So jih ti upoštevali? So ravnali v svojo korist? Ne bi rekel. Egoist gleda na svoje koristi tako kratkoročno kot dolgoročno.

Mnogi si predstavlajo egoizem kot to da bom pa jaz sedaj delal kar bom hotel. Pomembna stvar, ki jo izpostavlja že zgoraj omenjeni Kirschner je, da egoist sicer naredi tisto kar želi ampak za to prevzame tudi polno odgovornost. Vsaj do sebe! Če je ne more, tega ne naredi.

Drugi primer, ki ga navaja @Simona je primer delavskih demonstracij ko so se uprli izkoriščanju. Ampak to je zopet tisti kolektivni duh, ki koristi tudi posamezniku. Delavci, ki so sodelovali pri uporu so se zavedali, da bo zmaga oz. pridobitev večjih pravic koristila njim samim. Torej spet egoizem.

Tako je tudi pri delničarjih. Če vsak vloži svoj kapital je vsak zainteresiran za uspeh podjetja. Tudi tisti ki je vložil le procent ali dva. Zato morajo sodelovati ne pa si nagajati in se prerivati ter si metati polena pod noge.

Žal pa je danes tudi tega ‘egoističnega kolektivizma’ vse manj. Poglejmo današnje ‘poslovneže’, tajkune, menedžerje,… Jaz in samo jaz. Splača se investirati tam kjer bo takoj profit. Po možnosti, še danses zvečer! Nobenega smisla za to da bi, če bi vsem skupaj šlo dobro, šlo dobro tudi njemu.

To so kapitalisti 19. in začetka 20. stoletja kaj hitro spoznali. Da namreč ne moreš delavca do amena izkoriščati ne da bi se ti to vrnilo. Vsaj ne v kapitalizmu. To je možno le v sužnjelastniškem redu.

Delavski protesti niso bili odločilni pri izboljšanju položaja delavcev. Kapitalistom je kapnilo, da če bodo delavcu dali malo več udobja, malo večje plače, poskrbeli da se mu bo malo bolje godilo bo delavec bolj zadovoljen, bo imel boljše delovne pogoje, bo potem lažje(in seveda več) delal, z več denarja pa bo seveda več trošil(!). Kar pomeni spet zaslužek kapitalistov. Če ne bi vedno več ljudi lahko veliko trošilo, ne bi bilo rasti, podjetja bi stagnirala, dobički kapitalistov tudi.

To našim ‘kapitalističnim idiotom'(kot jih je poimenoval Mrkaić) seveda še ni kapnilo, zato moramo žal spet skozi to obdobje izkoriščanja in primarnega kapitalizma ampak sem prepričan, da se bo to slej ali prej obrnilo proti njim. Kdaj, je pa seveda vprašanje. Delno se jim že…

In kaj so današnji protestniki? Niti približno delavci, ki so se v začetku 20. stoletja uprli! Nobenega pozitivnega kolektivnega duha ni v protestnikih, ki protestirajo po nalogu ene politične struje saj protestirajo zgolj za svojo rit, ne pa za skupno dobro. Namreč za plačilo udeležbe na prostestih.

@Šefe:

Ja, jaz sem jo prebrala. Saj zato pa v komentarju govorim o razširjenem pojmovanju, ki v bistvu altruizem kot nasprotni pomeni zanika v obstoju oziroma meji verjetnosti.

Ja, hvala za romantično različico delovanja vojske. Valjda, saj na tem temelji klasično ameriško spoštovanje do lika vojaka. Jaz sem govorila pa o praksi, ne o fantazmah. O praksi, ki se pač potrjuje po vsaki vojni in je v nasprotju s trditvijo, ki si jo zapisal:

“Avtoritarne barabe v vojski ne uspevajo. OK, mogoče lahko postanjo drill sergeanti, kjer ravno take potrebuješ. Drugače pa ne.”

Halo? Saj spremljaš zgodovino in dnevne novice??? uspevajo na eni strani takšni, na dugi pa ubogljivci, ki ne smejo razmišljat, ja, to drži in to je tudi najbolj zlorabljena lastnost v vsaki vojni. In ja, tudi osebno poznam lik vojaka od časa, ko to še ni bil, ampak samo izredno objesten in nevzgojen blesav pamž. Izjemno kariero v vojski lahko naredijo takšni.

In ja, me veseli, da se strinjava v končni konsekvenci, na katerem področju bi morala bazirat korekcija vzgoje.

No, pa smo pri mrcvarjenju interpretacij pojmov, ko se je treba vrnit v izhodišče in se vprašat, čemu na ljubo je bil sploh ustvarjen. Tako na široko pojmovano, kot ti interpretiraš, pri čemer tudi skrb za druge(ga) razlagaš kot posledico nekih osebnih profitov (magari le osebno zadovoljstvo v imenu morale), med drugim eliminiraš nasprotni pojem altruizem kot sploh obstoječ v absolutnem smislu, s čimer se je vsekakor možno strinjat. Vendar v trenutku, ko pojem egoizem izgubi pojem nasprotnega pomena, nima več svoje funkcije, s katero označujemo sebičnost kot sebičnost, saj si egoizem zdesetkal na naravno gon po ohranitvi in po logiki stvari skrbi za izboljšanje kakovosti življenja. Zato smo prišli iz jam in zato hrepenenje po napredku – zaradi želje po vedno bolj kakovostnem življenju (mir, varnost, blaginja)!!! K temu konceptu pa spada tudi skrb za druge, kot nasprotni pojem sebičnosti, skrb le zase, samoljubje itd. Če bi bil človek popoln egoist, konec koncev ne bi videl niti razloga, da bi poskrbel za lastne potomce, je pa po naravi primoran skrbet za novorojenca, sicer bo ta umrl!! Človek (pa tudi sesalci nasploh) ni sposoben preživet, ko se rodi in potrebuje pomoč! Torej je skrb za drugega, kot protiutež skrbi le zase, sebičnosti, tudi vkomponirana v naravo stvari za preživetje, za vzpenjanje po hierarhiji navzgor. In tudi pri tem ima zavoljo razuma človek prednost, kar se uspeha tiče, pred živaljo. To je ključna borba proti izumrtju vrste in ne egoizem, saj egoizem nič ne koristi s tega vidika, ker smo umrljivi in ob zavedanju umrljivosti. Seveda pa se nadalje zakomplicira. Skrb za lastne potomce kakopak ni dovolj. Vsi moralni koncepti vsebujejo cilj, ki upošteva obči blagor, torej skupino ljudi, in urejanje medsebojni razmerij, pravil igre tako, da bi posameznik lahko užival kar največ miru, kakovosti bivanja in varnosti. S tem v paketu se vsebina morale v preizpravševanju in prilagajanju okoliščinam nikoli ne konča. Sebičnost je s tega vidika škodljiva predvsem zato, ker sproža po logiki stvari upor, kar tudi sebičnežu daljnoročno ne koristi. Sebičnost je torej neke vrste neumnost, kratkovidnost. Sebično prilaščanje nečesa na račun drugega predvideva upor in s tem težave. od tod ideja o enakopravnosti. Okvirno rečeno. Skrb le za lastne potomce, pa tudi reprodukcija kot takšna, lahko prav tako preseže mejo sebičnosti in ne moremo tega akta več poimenovat kot skrb za drugega v tem kontekstu, ampak se t. i. “self” razširi na družino kot osnovno celico, ne na posameznika. Skrb za drugega je skrb za tistega izven družinske celice, ki je potreben skrbi. Zakaj pa? Ker smo vsi podvrženi možnosti, da bomo potrebovali skrb zase. Ne le otroci, bolni in invalidni ta hip. Vsi lahko postanemo bolni ali invalidni. Bi se človek odpovedal skrbi za druge v tem kontekstu ter pri tem zakockal možnost zase, če se mu kaj zgodi??? Morda, če je zelo butast, a ne. Temu ne moremo niti reči sebičnost, ampak kvečjemu ternutek šibkosti v imenu sebičnosti, ki je pravzaprav kratkovidna neumnost v smer optimalnega koncepta kakovosti preživetja. Če nekoga napadeš iz sebičnih vzgibov, lahko pričakuješ maščevanje. Morala torej ima svojo funkcijo. Vsi ti špekulantskih menedžerji po naše na primer, ki danes gulijo čuzo ali se še svaljkajo po sodišču, jim plenijo premoženje itd. je stara zgodovinaska fora kratkovidnih sebičnih buksljev, ki niso računali na to, da na drugi strani obstaja sovražna konkurenca, ki jih bo morda nekoč napadla. In žal jim bo, da niso živeli rahlo bolj skromno in darežljivo, pa še vedno dobro, da ne bi vzbujali toliko pozornosti za revanš. Saj nam je jasno, da ti, ki so na tnalu trenutno, niso zaradi odlično delujočega pravnega sistema? tam so zaradi maščevalcev, ki in ko se znajdejo na pravem mestu ob pravem času. Na tak način so se dogajale velike vojne tudi in množična razlaščanja pohlepnih s strani maščevalnega proletarirata. Drastično ogrožen je bil torej mir, varnost in blaginja vseh. Do te točke je pripeljala previsoka doza sebičnosti. Žal namreč ne drži tvoja teorija, da bolj si sebičen, več lahko imaš in le tako lahko več daš. Vse statistike nasprotujejo tvojemu napačnemu sklepanju, saj je dokazano, da so mnogo bolj darežljivi s pomočjo drugim tisti, ki imajo manj ali celo zelo malo v primerjavi z bogataši, ki so večinoma pravi stiskači in dobrodelnost kvečjemu vkomponirajo v akt imidža, kolikor je potreben, da niso linčani, da imajo več miru. Zakaj? Ker nekaj, kar je sproženo in pridobivano po konceptu sebičnosti, se ne bo kar naenkrat spremenilo, medtem ko tisti, ki sami bolj občutijo moč solidarnosti, se laže identificirajo z drugim v stiski. Itd. Vsakdo je nekogaršnji otrok in vsak, ki iz sebični razlogov zavrže nemočnega v trenutku šibkosti, s tem pristane na kolektivni deal, da se lahko to stori tudi njemu. Ne obstaja pa človek na svetu, ki kdaj v odnosu do nečesa, ne bi bil šibkejši člen! Ne obstaja! Torej je tudi akt zavrženja invalidnega otroka, od katerega na primer veš, da najverjetneje ne moreš nič pričakovat v prihodnosti kdaj koli, akt pristanka na to, da si tudi sam lahko zavržen, v kolikor nekdo ne vidi v tebi potenciala, da bo za nekaj, kar želi, lahko imel kakšne povratne koristi od tebe. To je torej pristanek na vojno. Vojna, ki je najbolj primarna posledica sebičnosti, pa ni koncept kakovostnega življenja (mir, blaginja, varnost). Predvideva maščevanje, tudi če se preko vojne do blaginje priteraš. In to lahko opazuješ vsak dan, tudi v Sloveniji, ko poslušaš moledovanje, kdaj bo že konec teh ideoloških prekljanj. To niso ideološka prekljanja, ampak konkretno obračunavanje med tolpami, ki se borijo za tisto, kar so zapravili ali kar jim je bilo odvzeto (ne le materialno, ampak tudi z vidika dostojanstva).

Kaos pojmovanja, ki si ga ti vnesel v komentar, kar je po eni strani super, je recimo tudi tipičen in še trajajoč za pojmovanje kapitalizma in filozfsko ikono le tega, Ayn Rand, ki je pojem egoizma postavila v ospredje za glodanje. Zato da so se na drugi strani lahko zagovorniki ideologije, ki bolj ustreza ideji komunizma (pustimo sistemske izrodke, ki so različni v rezultatu po svetu, treba je vedet, da se komunizem, enako kot ekonomski liberalizem nikjer ni uresničil v svoji izvorni poanti) neznosno razburili na prvo žogo. Meni pa je bil najbolj zanimiv paradoks, da je ravno Ayn Rand libertarce označila za navadno drhal, s katero noče imet nobenega opravka in je ne razumejo sploh. Vendar so libertarci tisti, ki jo najbolj slavijo. Reklamira jo na svojem blogu tudi naš libertares Štih?? Kako je to mogoče, če ga je Randova označila za drhal? Je mazohist? Kreten? Odgovor se skriva v izjavi ene izmed vodij libertarne skupine prosto po čikaških dečkih, ki se je teh dovtipov branila z besedami, da so tako libertarci kot Randova vsi libertarci, le da libertarci niso tudi objektivisti, kar je Randova bila oz. sama izumila ta termin za svojo filozofsko smernico. Vendar je ravno objektivizem bistvo njenega koncepta malikovanja kapitalizma in pojma egoizma, ki po njenem konceptu vrednot funkcionira povsem drugače, kot si to predstavlja slehernik, ki ga njen objektivizem nič ne briga. Ja, zato so libertarci kreteni, če mislijo, da razumejo Randovo ob tem, ko ignorirajo njen koncept objektivistične utopije. Eno brez drugega ne more funkcionirat. Presenetilo me je, da je bila Randova pravzaprav romantik. Njena filozofija namreč slavi heroje kot v pravljicah in neverjetno visoke moralne vrline. Ona je na primer svoje učence urila. Ti ljudje so morali konstantno hodit na pogovore o preizpraševanju vrednot, velikega človeka z velikim karakterjem, pa tudi k psihiatru, da se posameznik reči spon osebnih frustracij, ki ga ovirajo na poti postat moralen človek par ekselons. Zato so ji očitali kult, kar je ona zavračala z besedami, da je tak očitek posledica neumnosti, saj je vsak kult ali religija neumnost, slepa vera, ona pa vzgaja ljudi v zdravem razumu, je rekla … hehe … Pri njej je na primer frčal član iz skupine kot nevreden njene bližine že, če ga je kaj moralno usral na popolnoma osebnem nivoju. na primer prevaral partnerja. Ni šans. Če hočeš fukat z drugim, se moraš o tem pogovorit s svojim partnerjem in sklenit dogovor (pogodbo). Kdor kakor koli kogar koli prevara, se sklepa, da bo sposoben tega dejanja na katerem koli nivoju ali okoliščinah, tudi kot podjetnik, zato je slepa pega v sistemu, izmeček, drhal, ne pa hvalevredna egoistična oseba, ki zna poskrbet zase. Skrb za drugega pa je stvar osebne vrednote, za katero je treba stat. Nikoli se žrtvovat, ampak stat za svojo vrednoto kot herojski, kreposten človek. Skratka, utopija te ideje tiči v tem, da je nemogoče računat na zadovoljivo širjenje zdravega razuma in morale, da bi se to udejanjilo, vsaj v relativno razumnem času, ki bi prehiteval silo negativnih vzgibov. Zato je Rand utopija. Ampak da je groza še večja, jo slavijo tisti, ki je sploh ne priznavajo v bistvu stvari, kritizirajo pa tisti, ki bi jo v bistvu lahko podpirali v imenu svojih antilibertarnih načel.

Služenje vojske je ponavadi sestavljeno iz 3 mesecev boot campa, 3 mesecev vojaškega treninga in potem služenja kot vojak.

Smisel prvih 3 mesecev je, da iz civilista naredijo vojaka. Za to je več metod, ki izpadejo primitivno. Dretje na primer. Vendar v boju, ko vse poka, najbrž drugače kot kričati ne gre, ne?
Drugi trije meseci (to je precej odvisno od specializacije) so vaje iz vojaške taktike in bojevanja.
Vse samo zato, da zna vojak po 6 mesecih brez razmišljanja npr. napasti strojnično gnezdo. Se pa najbrž vsi strinjamo, da ko po tebi strelja strojnica časa za razmišljanje ni, ne?

Avtoritarne barabe v vojski ne uspevajo. OK, mogoče lahko postanjo drill sergeanti, kjer ravno take potrebuješ. Drugače pa ne.

Se pa ravno zato strinjam, da vojska ni primerna za to. Red bi morali, kar imaš povsem prav, priučiti v šoli! Sem spada tudi malo (utemeljenega!) nadiranja!
Spomnim se 2. razreda, ko sta nas učiteljici pol ure nadirali zaradi obnašanja na avtobusu in takrat sem se naučil kaj je kolektivna kazen.

Osebno razne Juhante, Vodebe, Merce, Ruglje, Turke ignoriram. Intervjuji se mi zdijo bolj samopromocija, mediji jih pa povprašujejo za mnenje, ker dajejo ljudem tako všečne odgovore.
Malo navržemo, da se v šolo vsak vtika, deci nimajo več jajc, ženska potrebuje pa samo nekoga da jo dobro pofuka in naj bo dobra in ljubeča skrbna mati. Doh.
Sem imel opravka z enim izmed zgoraj naštetih in se je izkazal za največjega možnega pizduna, ravno takšnega o katerih chef tako rad piše.

(*) O katerih v miru ne moremo soditi. Npr. v Ardenski ofenzivi je SS tankovska divizija pobila čez 100 ameriških vojakov, ki so se predali. Kruto, ampak če bi se odločili ustrezno poskrbeti za vojake, bi ofenziva propadla (kar na koncu itak je). Ceste so bile prezasedene z enotami premikajočimi na fronto in ofenziva je bazirala na hitrem napredovanju in presenečenju.