Slabi volji v trgovinah se najraje izognem tako, da pridem nekaj minut pred zaprtjem. Ampak včasih ne gre in tako sem pol ure prostega časa v soboto sredi dneva zapravil na najslabši možen način, v supermarketu, kjer po kakšnih desetih minutah čakanja v vrsti navsezadnje sploh nisem dobil telečjih jetrc, tako da sem moral za kosilo žvečit goveja.
V trgovini mi ne gre najbolj na živce potrata časa, temveč tisti tip ljudi, ki v trgovine hodi ob sobotah sredi dneva. To je večina. Tista večina, ki vedno narobe voli. Da v trgovine vsi hodijo ob istem, najmanj primernem času, je po mojem kronski dokaz, da imajo ljudje preveč prostega časa, zato dobršen del sobote z brezumnim potrošniškim veseljem zabijejo v trgovini, ob tem pa trdijo, da med tednom za to nimajo časa. Saj vem, da morda organizira nek dogodek, ampak ob pogledu na nekoga, ki kupi 96 pollitrskih plastenk vode z okusom, si mislim svoje.
Ampak ne žejni ljudje, ki prisegajo na pollitrske flaške aromatizirane vode, dokaz, da se bližamo vrhuncu potrošniškega debilizma, so dišeče vrečke za pasje iztrebke!
Slišal sem že za dišeč straniščni papir pa tudi za dišeče vrečke za smeti, toda z dišečimi vrečkami, ki so namenjene verjetno najbolj smrdljivi tvarini, ki si jo lahko zamislite, je Piskar dosegel vrhunec inovativnosti, ob kateri ustvarjalci izdelkov na Kickstarterju izpadejo kot popolni amaterji. 25 kosov dišečih vrečk je na voljo za 99 centov, izdelek je prijazen okolju, ob tem pa z odtisnjenimi navodili za pravilno uporabo tudi lastniku psa.
Sam še naprej uporabljam osnovni model črnih vrečk brez potiska, ki jih plača MOL.
7 komentarjev
Najbolj me je nasmejal zadnji odstavek. A črne vrečke uporabljaš zase? Dobro da vem da imaš psa, ker se da stavek tudi drugače razumeti….
Glasbena podlaga prispevka: KUD Idijoti – Glupost je neuništiva.
@Boki: Hočeš povedat, da ne pospraviš za seboj, ko se poserješ na trato?
@Samo: E, tako.
O fak, že dolgo se nisem tako nasmejal 🙂
Genialno. Te dišeče vrečke, namreč. 😎
Ah joj, s kakšnimi problemi se ukvarjajo v beli Ljubljani. Medtem smo pa v nekaterih manj razvitih predelih dežele lahko srečni že, če ne nagazimo na kakšno mino, ki praviloma ležijo kar sredi pločnika.
Ja … kakorkoli obrnem … na koncu vedno ugotovim, da bi v tej luknji težko živel kjerkoli drugje kot v Ljubljani.