Ko si na Balkanu …

… se tako tudi obnašaj.

Ker se nam iz Škofje Loke peš ni ljubilo še nazaj, smo nameravali izkoristiti sredstva javnega prevoza. Škofjeloška železniška postaja je precej daleč od središča mesta, a še večja težava se nama je zdel vozni red. Med 15.10 in 18.54 iz Škofje Loke v Ljubljano ne odpelje noben vlak. Dol sva prišla nekaj minut čez štiri. V mrazu in megli nama ni preostalo drugega, kot zabubiti se v pajzl, kar je problematično, ker v dobrih dveh urah mimogrede spiješ preveč. S pivom sva se tolažila v Kašči, kjer je šefe predlagal, da bi šla v Ljubljano z avtobusom. Z veseljem. Kaj pa psica? Uslužno je poklical na avtobusno postajo:

»Dober dan, iz Kašče kličem, tu imam dva gosta, ki bi šla rada v Ljubljano z avtobusom. S seboj imata psa, ali gre lahko zraven?« / »Kako ne veste?« / »Hočete povedati, da je odvisno od voznika?« / »Aha. Hvala lepa.« / »Vesta, odvisno je od voznika.«

Naučili smo se, prvič, da informatorka nima pojma in, drugič, da je Alpetourov avtobusni red odvisen od dobre volje voznika, ki je v duhu socializma očitno še vedno alfa in omega, zato lahko on postavlja pravila.

Odločila sva se, da poskusiva srečo. Avtobus vozi ob sobotah vsako polno uro in deset minut. Kakšno minuto prej smo bili na postaji, a avtobusa od nikoder. Seveda, saj vozi vsako uro in deset minut, razen ob 17.10. No, pa tudi ne ob 9.10, 15.10 in 19.10. Krasno! Na minus treh stopinjah Celzija sva v megli obtičala na avtobusni postaji, verjetno najbolj odvratnem kraju v celi Škofji Loki, s tem da nisva imela pojma, ali bo šofer psa sploh spustil na krov.

Ni nama preostalo drugega, kot zabubiti se v pajzl. V Škofji Loki je pomembno vlogo bifeja na avtobusni postaji prevzela Okrepčevalnica Zećir Zećiri s.p., ki ima zraven tudi slaščičarno. Okrepčevalnica Zamorc, se reče. Mini pasaža, domnevam, da z zaprtima čakalnico in prodajalno vozovnic, je bila zaprta, zato sva morala naokoli in seveda sem izbral daljšo pot, ki je zahtevala plezanje čez ograjo. Šele notri sva ugotovila, da je stranski vhod z nasprotne smeri, povsem lahko dostopen. Ampak ko si enkrat že zlezel čez ograjo in tvegal življenje s hojo po škarpi deset metrov nad reko, je bolje riniti naprej in preskočiti žičnato ograjo. Kakorkoli, pajzlu dam deset pik od desetih, čeprav je interier od povprečja kar precej odstopal v pozitivni smeri. Poceni pivo, sumljiva družba, krasno. Razočarala ni niti gruča adolescentov, ki so se v pasaži (z notranje strani je bila odprta) nekaj časa zabavali z brcanjem prižganega telefona. V sanitarijah so, kot sem opazil kasneje, razmetali straniščni papir.

Z Robocopom sva zadnjih petnajst minut v bufetu porabila za ocenjevanje, kako bi kaznovala podivjane mulce, v poštev so prišli zaplemba telefona, hišni pripor, tepež, prepoved nošenja tistih babjih trenirk in tako dalje.

Ko sem se vrnil s stranišča, je bil Robocop besen, češ da – na zalogi je imel nekaj mastnih poimenovanj za voznika – pes ne sme zraven. Za Robocopa morate sicer vedeti, da je eden največjih poštenjakov z disciplino pripadnikov najelitnejših vojska, medtem ko sem jaz znani blefer, ki mu strategija “cilj posvečuje sredstva” ne predstavlja nobenih načelnih ovir. V takih momentih lahko izbiraš med dvema taktikama: med ponižnostjo in zajebanostjo. Ko sem videl voznika, mi je bilo takoj jasno, da moram uporabiti drugo, da mu torej ne smem dati vtisa, da je pomembnejši od mene: »Je res, da moj pes z nagobčnikom ne sme na avtobus?«

»Samo, če je službeni pes.«

»Seveda je, to je gorska reševalka.«

»Ja, potem pa lahko.«

Seveda sem pričakoval več težav, na primer zahtevo po identifikaciji s kakšno izkaznico, ki je seveda nimam. Ampak verjetno si je mislil, da je bolj varno, če se z menoj ne ukvarja: Navsezadnje sem nosil nahrbtnik, torej sem bil podoben gorskemu reševalcu.

Včeraj sem sicer slišal, da na Norveškem, ki je gospodarsko med najuspešnejšimi državami v Evropi, psom na avtobusih ni treba nositi nagobčnika. Pri nas, kjer smo toliko pametnejši, pa ves čas cvikamo, ali nam bo voznik nekaj dovolil ali ne, navsezadnje pa se moramo zatekati k nategovanju in izigravanju pravil. Ko si na Balkanu, se torej obnašaj balkansko. Sicer si obsojen na ponižno sledenje trapastim pravilom in omejitvam. Od tistih na cesti pa do avtobusnih. Firma raje prepoveduje, kot da bi zaračunavala voznino še psom in morda dobila tudi kakšnega potnika več, tako da se z avtobusi ne bi vozili samo mularija, upokojenci, tisti, ki ne znajo voziti in luzerji.