Kmečki turizem

Na turističnih kmetijah nikoli ne veš, kaj boš dobil. Ko sva se odločila za Bio kmetijo, ki v vsej svoji domačnosti nudi tudi superiorne sobe, sem postal sumničav, podzavestno pa so narasla tudi pričakovanja. Uporaba besede superior v kontekstu pod gorami ležeče kmetije, kjer smrdi po konjih in iz hiše stopiš naravnost v blato, je nekoliko smešna, čeprav me ne motijo niti kljuseta, niti razmočena zemlja. Nasprotno, takšne stvari so mi všeč, sicer bi se verjetno odločila za toplice, kjer bi za podobno ceno dobila še dvodnevno kopanje, razvajanje v dvoje, masažo s kamni in podobno.

Superior soba je vsebovala tuš in stranišče s šamponom in milom inkluzivno, mini bar, satelitsko televizijo, radio, internetni priključek, sef in čajno kuhinjo. Torej več ali manj vse, kar najdemo v povprečnem hotelu. Seveda moram omeniti, da ni bilo ne mila ne šampona. Mini bar je bil prazen. Satelitska TV ni kaj prida pomagala, saj na RTL ni deloval zvok, zato sem lahko F1 spremljal le vizualno. Internetnega priključka nisem smel uporabiti zaradi ženske. Če dodam še dejstvo, da v sobi niso delovali radiatorji in da je bila voda ledeno mrzla, postane jasno, da standard ni bil bistveno boljši kot na Ratitovcu. Še sreča da je v sobi deka iz domače volne!

Gospa je kuhala izvrstno! Ko sva zmrzovala pod bio odejami iz naravnih materialov – preklemansko udobne odeje, to je treba priznati – , se je Biba spomnila, da bio kmetija pravzaprav pomeni, da smejo postreči le z izdelki lastne pridelave. Ker imajo na kmetiji le kokoši, konje in ovce, se je pojavila bojazen, da bova na krožnik dobila jagnjetino, nisem si pa upal pomisliti, da bi samo zame zaklali žrebe. Večerja se je začela z juho, ki je bila še boljša kot je videti:

Regratova in zelena solata z jajcem in lečo z bučnim oljem je bila res žlahtnega okusa. Za glavno jed je bilo … jagnje!

Ampak kakšno! Prvič v življenju sem jedel dobro ovco, kremenateljce bi najraje obral z zobmi. Le kakšen ocvirek več bi prijal … Zraven se je izvrstno prilegel merlot, buteljko sva uničila ne da bi se upijanila. Ja, ogromno hrane je bilo, in korenčkova torta je poskrbela za piko na i.

Ampak hudič je, če človeka zebe in tega jim ne odpustim. Če bi se to zgodilo v hotelu, ne bi bilo dileme. Nahrulil bi receptorja in upal, da bom v zameno brez doplačila dobil najboljši apartma. Tam so stvari jasne. Plačaš toliko in toliko, štiri zvezdice pa predvidevajo to in to udobje. Na kmetih je drugače, tam je relacija do gostitelja tesnejša. Enostavno mi ne pride na misel, da bi šel ženski težit za milo, snickerse ter pivo in vino v tistih majhnih flaškah, saj je prenočevanje na turistični kmetiji bližje prenočevanju pri znancu, kot gostovanju v hotelu. Da sem absolutno preveč prijazen, je pa itak že stara zgodba.

Turizem na kmetiji ni več to, kar je bil pred desetletjem in več, ko smo kmete še obiskovali s starši. V Prekmurju so nas nekoč že za dobrodošlico tako nafutrali, da do tünke še vedno kuham zamero. Potem je poleg vse strožjih nečloveških predpisov, prišla še želja po večji komoditeti, ki bi nam jo radi kmetje zagotovili na vsak način, pa čeprav to pomeni satelitsko anteno na arhitekturno ponesrečeni novi bajti, ki v okolico starih kozolcev, kašč in štal sodi toliko kot jaz na koncert Petra Graša.