Klub rumene majice: kako razmišljajo zmagovalci Dirke po Franciji

Ob knjigi Rdeča Laterna sem lani napisal: »Ko je govora o kolesarstvu, po mojih izkušnjah laike najbolj skrbi, da jih bo bolela zadnjica. Ampak to je v resnici najmanjši problem. Med vsemi zajebanimi športi je kolesarstvo verjetno najbolj zajebano in to priznavajo tudi tisti, ki jih skrbijo žulji na riti. A krute razsežnosti profesionalnega kolesarstva spoznate šele, ko ste enkrat v peklenski vročini prekolesarili dvesto kilometrov s tremi gorskimi prelazi in naslednje jutro s trdimi nogami pomislite, da bi morali isto ponoviti še enkrat in naslednji dan še enkrat. Tri tedne skupaj, dan za dnem, v dežju in vročini, v skupini skoraj dvestotih nervoznih sotrpinov, z istimi osmimi ekipnimi kolegi, za katere ste se pripravljeni pretrgati na dvoje, z odrgninami na riti in bolečinami v kosteh …«

Tudi priložnostni opazovalci razumejo, da je kolesarstvo eden najtežjih športov na svetu in ni težko domnevati, da v njem mrgoli posebnežev. Kakšni pa so najhitrejši med temi posebneži, člani elitnega kluba kolesarjev, ki so na Elizejskih poljanah oblekli rumeno majico?1 Na to vprašanje odgovarja publicist, urednik in kolesarski novinar Edward Pickering v knjigi Klub rumene majice, zbiru enaindvajsetih esejev o zadnjih dvajsetih zmagovalcih Toura od Bernarda Theveneta naprej – in Lanca Armstronga, zmagovalca sedmih Tourov med leti 1999 in 2005, ki uradno nimajo zmagovalca.

Seveda zbirka enaindvajsetih esejev o možeh, ki so zmagali na zadnjih 42-ih Dirkah po Franciji, ne ponudi preprostega odgovora, kaj šele recepta kako natrenirati in vzgojiti kolesarja, ki lahko zmaga Tour. Zmagovalci Toura so najboljši na svetu, morda jih imajo nekateri za polbogove, a so še vedno samo ljudje. Pametni in neumni, vljudni in brezobzirni, pošteni in nepošteni, preprosti ali zapleteni, odločni ali zadržani, napadalni ali previdni … zato je odgovor  na vprašanje kakšen mora biti zmagovalec Toura, pavšalen: mora biti iz dobrega testa.

Seveda mora biti močan, hiter in pogumen, a obenem ni nujno, da je tudi najmočnejši, najhitrejši in najpogumnejši. Stephen Roche je zmagal z glavo. Greg LeMond je zmagal, ker je izkoristil opremo. Bjarne Riis, Jan Ullrich, Marco Pantani in Lance Armstrong (pa še marsikdo) so zmagovali dopingirani. Oscar Pereiro je zmagal, ker je imel srečo. Cadel Evans je zmagal, ker je vztrajal dovolj dolgo. Bradley Wiggins je zmagal, ker ni smel zmagati Chris Froome.

To seveda ne pomeni, da je kolesarstvo nepošten šport – je pa zapleten: » V poročilu o etapi do Alpe d’Hueza za L’Equipe je Pierre Chany analiziral vloge, ki so jih odigrali glavni akterji: ‘Zvezda dneva je bil Van Impe. Junak je bil Thevenet. Najmočnejši in zmagovalec je bil Kuiper. Drugi so bili preprosto poraženci. Galdos časten, Zoetemelk, ki ni prispeval ničesar, pa nečasten. Thurau potolčen. In Merckx pomilovanja vreden.’« Kot tudi razkriva Edward Pickering, imajo kolesarski navijači raje lepe poraze kot grde zmage in tudi uspeh bolj privoščijo enkratnim zmagovalcem kot pa serijskim šampionom.

Edward Pickering se niti ne poskuša izogibati subjektivnim komentarjem in včasih se zdi, da je do nekaterih kolesarjev kar preveč prizanesljiv in do drugih preveč oster. A pričakovati kaj drugega bi bilo naivno, brati enciklopedično navedena zgodovinska dejstva pa dolgočasno. Za to lahko uporabite internet. Klub rumene majice ne samo spomni na bogato zgodovino Toura, ampak bralcu približa osebnosti zmagovalcev. Ne z vzneseno hvalo njihove športne veličine, ampak, nasprotno, pogosto raje z opisovanjem njihovih slabosti – v športnem in osebnostnem smislu. A še pomembneje – in hvalevredno – je, da Edward Pickering bralca spodbudi k razmišljanju o tem športu.

Tako kot je treba pohvaliti tudi literarni oddelek založbe Aktivni mediji2, ki se z že peto knjigo v zbirki Hudičev jezik trudi slovenskim kolesarjem in ljubiteljem tega športa približati kolesarstvo tudi v intelektualnem smislu. Pogumno, predvsem pa pomembno za razvoj slovenske kolesarske rekreacije.

Klub rumene majice: kako razmišljajo zmagovalci Dirke po Franciji
Avtor: Edward Pickering
Naslov izvirnika: The Yellow Jersey Club: inside the minds of the Tour de France winners
Založba: Aktivni mediji d.o.o., 2017
Mehka vezava, 307 strani
Cena: 25 EUR

1. Oziroma so, če se izognem poetiziranju, zmagali Tour – vse dirke se pač niso končale na Elizejskih poljanah, rumeno majico pa so prvič podelili šele leta 1919. [↩]
2. Izjava o integriteti: Pri knjigah ne sodelujem, za prispevek na blogu nisem dobil plačila, izvod pa so mi podarili brez vsakršnih obvez. [↩]